Evropska zdravstvena pot

Slovenija je majhna, a ne povsem zanemarljiva dežela. V nekdanji Jugoslaviji je pomenila najsvetlejšo možnost za zdravljenje 20 milijonov prebivalcev. Zmogljivosti zdravstva so ostale nespremenjene, torej prevelike za današnje desetkrat manjše število potencialnih bolnikov. Prevelike predvsem glede na denar, s katerim razpolaga domač zdravstveni sistem. Operacijske dvorane so zato v marsikateri bolnišnici popoldne prazne, aparati ugasnjeni, bolniki pa kljub temu čakajo predolgo.

Čakanju se po novem lahko izognejo z odhodom na tuje. Od tega, koliko bolnih se bo odločilo poiskati zdravnika drugje, bo odvisen razvoj domačega zdravstva. Z bolniki bo namreč odšel v tujino tudi denar in, posledično, najbrž zdravniki. Predsednik zdravniške zbornice Andrej Možina je povedal, da se njihovi tuji kolegi zanimajo za naše »tržišče«. Organizirajo se posamezniki in bolnišnice v Avstriji in Italiji. Ne le z reklamnim gradivom, ampak tudi tako, da načrtno zaposlujejo tujegovoreče zdravnike, da bi se lažje pogovarjali z bolniki iz drugih držav. Če gredo naši bolniki na Hrvaško, lahko s tem celo zaslužijo. In mi?

Za zdaj nič. Ostali smo brez zdravstvenega ministra, kar ni nujno slabo, saj se bo za zdravstvo bolj kot doslej morala potruditi celotna vlada. Morda pa niti vlade ne potrebujemo; nekatere evropske države so tudi brez vlad prav dobro delovale, ker so se bolj angažirali strokovnjaki.

Vsekakor imamo kljub vsesplošni krizi še vedno dve možnosti: da naše zdravstvo zablesti in ponudi doma znanje svojih zdravnikov kot slovensko konkurenčno prednost ali da potone. Vedno obstaja tudi tretja pot: da ostane vse tako, kot je. Da se v nedogled prepirajo, čas in življenja pa se iztekajo.