Tiskane izdaje
Glede prihodnosti bi bilo treba pripraviti – naj se to sliši še tako oguljeno birokratsko – ustrezno strategijo, kaj in koga v kulturi financirati z državnim denarjem.
Drastično zmanjševanje sredstev za kulturo smo letos že doživeli. Prav verjetno bomo podobnega varčevanja deležni tudi prihodnje leto in naj se pristojni uradniki še tako branijo priprave lestvice prioritet, bi to bilo nujno. Res so kriteriji v kulturi nujno manj objektivni, vrednotenje ni mogoče zgolj z računovodskimi tabelami, vendar je tudi veliko sprenevedanja. Ko potegnemo črto pod umetniško produkcijo, je še vedno mogoče dovolj jasno razbrati, kaj je odlično, kaj povprečno in kaj so zgolj domislice samooklicanih umetnikov.
Nadaljnje pavšalno linearno zniževanje sredstev vsem se zdi najslabši mogoči scenarij, saj bo to povod za vsesplošno stagnacijo. Pri pripravi strategije ni nujno, da bodo v privilegiranem položaju zgolj etablirane institucije; tudi med njimi je kar nekaj takšnih, ki delujejo zgolj po inerciji. Zdi pa se nevzdržno, da zaradi nekritičnega razdeljevanja denarja levo in desno mnogi – med njimi tudi Festival Borštnikovo srečanje – ne vedo, ali bodo prihodnje leto sploh še operativni, medtem ko nezanemarljivo velike vsote izpuhtijo v projektih, ki ne samo, da niso odmevni, ampak jih pogosto nihče sploh ne opazi. Razen dotičnih avtorjev samih, ki se med vsemi umetnostnimi zvrstmi še najbolje spoznajo na umetnost lobiranja.
