Gradbišče

Čeprav so voditelji v vrhu EU zakoličili fiskalni pakt in rešilni sklad ESM, območje evra sredi dolžniške krize ostaja veliko gradbišče. Zapleta se z Grčijo, Portugalska je spet na robu brezna, položaj Italije ostaja negotov. Fiskalni pakt je sicer zmaga »merkelizma«, zahtev po strogem varčevanju, a v ospredje se prebija vprašanje gospodarske rasti in zaposlovanja. Brez konjunkture se pač ne da sanirati javnih financ.

Poleg tega se je pakt, ki je bil sprva zamišljen kot zgodovinski korak pri poglabljanju evropskega povezovanja v smeri fiskalne unije, zmehčal in postal ne najbolj prepričljivi dokument. Znamenj, da bo proti državam, ki bodo najbolj trdovratne kršilke javnofinančne discipline, spet težko učinkovito ukrepati, ne primanjkuje. Scenarij, o katerem bi, denimo, Berlin pred evropskim sodiščem tožil Pariz, ker ni spoštoval sprejete zaveze, je videti kot utopija. Bo pakt še en evropski papirnati tiger?

Tudi utrjevanje ločnice znotraj EU s fiskalnim paktom je tema, ki bo ostala na dnevnem redu notranje načete povezave. Rešitev, ki se je nakazala sinoči, je predvidevala, da članice EU brez evra ne bodo mogle sodelovati pri spopadanju z dolžniško krizo, ampak le na splošnih srečanjih, je tipični bruseljski kompromis. Če prištejemo odločitev Britanije, da v fiskalnem paktu sploh ne sodeluje, je večtirnost nove Unije še posebej očitna.

Kljub blažitvi pritiska finančnih trgov na Italijo in Španijo so razsežnosti krize takšne, da bi Evropa potrebovala bolj celovito rešitev. Frustracije tistih, ki Grčiji zagotavljajo pomoč in bridko ugotavljajo, da Atene sprejetih zavez ne obravnavajo dovolj resno, je lahko razumljiva. Grožnje z odvzemanjem dela suverenosti veliko manj. Pot do notranje trdnosti denarne unije bo še dolga. Zdravljenje dolžniške bolezni z blaženjem simptomov ne zadošča.