Tiskane izdaje
Slovenija bo s pomočjo Grčiji naredila dober posel, saj nam bodo Grki posojilo vrnili z višjimi obrestmi, je pred časom razlagal finančni minister Franc Križanič. Ah, ta neznosna lahkost »križaničizmov«! Kdaj bo Grčija razglasila nesposobnost odplačevanja dolgov, je po mnenju poznavalcev le vprašanje časa. Lahko razpravljamo, ali bo verjetni bankrot delen in nadzorovan ali pa stihijski. V prvem primeru bodo posledice precej hude, v drugem širše, katastrofalne. Slovenija gotovo ne bo zaslužila s plasmajem več sto milijonov evrov v pokrivanje helenskih dolgov. Bo le pridna evrska država, ki posluša velike – in zraven upa, da tudi sama ne bo tarča špekulantov. A to je le ena plat zgodbe.
Agonija Grčije je agonija evra in zanjo so »zaslužni« evropski politiki. »Krivi« so, ker so v evroskupino spustili vse zainteresirane »stare« članice, ker so zanemarili nadzor in niso predvideli, kako bi neka država lahko zapustila evroobmočje. Zato ne vedo, kako naprej, in izgubljajo podporo doma.
»Za Evropo je ključno vprašanje, ali so nemški davkoplačevalci pripravljeni rešiti Grke, morda tudi Italijane, Špance, Portugalce itd. Kratkoročno je odgovor ne. Evropa ima poti, ki vodijo iz tega položaja. Gerhard Schröder je pred kratkim predstavil veliko večjo unifikacijo, tudi fiskalno, nekakšne Združene države Evrope,« nam je v pogovoru za Sobotno prilogo povedal rojak v ameriški centralni banki Egon Zakrajšek.
»Druga možnost je, da se evroobmočje skrči in šibke države ostanejo na robu ali celo izstopijo – po predhodnem načrtu, in ne v totalnem kaosu. Evroobmočje bi bilo manjše, a bolj integrirano v centralne države v jedru.« Zaostrovanje krize vodi v drug scenarij – ali pa vsaj v prelom pri grški zgodbi.
Na to nas opozarja tudi hektično finančno dogajanje zadnjih dni. Izjemen pritisk IMF in evroskupine na vlado v Atenah, v naglici odpovedan obisk premiera Papandreuja v ZDA, obtožbe, ki jih je izrekel grški finančni minister Venizelos, da evropske in mednarodne institucije »izrabljajo Grčijo za grešnega kozla«, da bi »prikrile lastno nesposobnost pri reševanju krize« itd., kažejo, da grška drama prehaja v odločilno dejanje. In prav bi bilo, da svoj delež v njem prevzamejo tudi zasebne banke. Ali so nemški davkoplačevalci pripravljeni rešiti Grke, Italijane, Špance, Portugalce?
