Tiskane izdaje
Usoda novega družinskega zakonika je neznanka že od njegovega kontroverznega zametka. Pred več kot dvema letoma so namreč člani koalicije, z liberalno demokracijo na čelu, presenetili s pogumnim, a očitno preveč radikalnim zagovarjanjem »enakosti za vse«. V tako imenovano novo družinsko ustavo so postavili popolno izenačitev istospolnih in heterospolnih zvez, kar je pomenilo tudi to, da bi istospolni pari lahko posvojili otroka. A od tega ni ostalo bog ve kaj. Nasprotniki, goreči zagovorniki »naravne« družine, so z asistenco politike dosegli, da smo prišli do kompromisnega, za marsikoga tudi gnilega, zakona. Pred poletjem je bil namreč sprejet družinski zakonik, v katerem je določeno, da se sicer lahko poročita le moški in ženska, istospolni pari pa smejo skleniti partnerske skupnosti, a ne morejo skupaj posvojiti otroka. To lahko stori le en partner biološkega otroka drugega.
A tudi to je za Slovenijo, v kateri živi že več kot polovica otrok v zunajzakonski skupnosti, očitno preveč. Nasprotniki vsega drugega kot triangla mati–oče–čim več otrok namreč vztrajajo: rešitev ni sprejemljiva, ker postavlja interese odraslih pred pravice in koristi otrok.
Tako se bo pojutrišnjem, na prvi šolski dan, začelo čustveno pregreto zbiranje 40.000 podpisov. Po dveh letih razprav bodo aklamacije sovražnega govora v duhu reševanja slovenske družine eskalirale v referendumsko kampanjo; zgodilo se bo to, o čemer smo – da – pisali že pred dvema letoma.
Če seveda ne bo vmes poseglo ustavno sodišče. Včeraj je ministrstvo za delo in družino namreč uprlo pogled vanj, misleč, da bi se z referendumsko kampanjo med drugim lahko zgodile kršitve ustavne prepovedi spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti. In da zato referenduma preprosto ne bi smeli dopustiti.
Ali bomo pač spet privolili v to, da bo ljudski glas za posameznika tako rekoč izbiral, v kakšni družinski skupnosti naj živi in kako naj prilagodi svoje osebne okoliščine lastnemu osmišljenju življenja? Bomo privolili v to, da bodo z njim pravice manjšine, tako kot pri umetni oploditvi ali izbrisanih, znova žrtev odločanja večine, odločanja mojih, tvojih, naših sosedov, kolegov, mimoidočih...?
