Tiskane izdaje
Slovenija nima tržne, temveč krožno ekonomijo. Denar pri nas kroži po obodu prijateljskih, političnih ali interesnih koalicij, kar sicer ne pomeni, da na trgu vedno zmagujejo najslabši, vendar pa implicira, da zmagujejo med seboj tako in drugače povezani. Primer projektne pisarne za Pomurje in njenega vodje Andreja Horvata to lepo ponazarja.
Na straneh Dela smo že novembra lani izračunali, da je Horvatova pisarna na dveh razpisih za razdelitev razvojnega denarja približno štiri milijone evrov najbrž namenila preračunljivcem. Isti dan se je Večer razpisal o domnevnih nepravilnostih pri oddaji javnega naročila za promocijo pomurske regije. Do včeraj se ni zgodilo tako rekoč nič. Resda je nekdanja ministrica Duša Trobec Bučan marca letos Horvatu odvzela pooblastila in se je moral posloviti od pomurske pisarne, a je kljub temu ostal sekretar v kabinetu predsednika vlade. Ta je danes sprejel Horvatov odstop. Najbrž po načelu bolje pozno (in pred volitvami) kot nikoli.
To, da je odstop sprejel šele danes, bi bilo smešno, če ne bi bili tako zapoznelega ukrepanja pri premieru v odhodu že vajeni. V Horvatovem primeru se ni mogoče izogniti misli, da mešetarjenje v projektni pisarni, ki naj bi Pomurju pomagala zlesti iz razvojne luknje, spet potrjuje tezo, da Pahor ne premore nikakršne samorefleksije, ne osebne ne profesionalne. Če bi namreč jo, bi poetizacijo svojega premierskega mandata nadomestil s priznanjem, da je s toleranco do raznih horvatov in dimičevih pravzaprav podpiral krožno ekonomijo. Še več: da jo je dopuščal. Nekateri člani njegove stranke so to najbrž razumeli kot licenco za samopostrežno izvedbo javnih razpisov.
