Tiskane izdaje
Tako je v zadnjih mesecih večkrat ponovila državna sekretarka za delo, družino in socialne zadeve Anja Kopač Mrak. Podobno so včeraj poudarjali številni predstavniki koalicije, pa tudi udeleženci torkovega Shoda radosti, ki so prepričani, da so družina lahko samo mama, oče in otrok, niso znali povedati, kaj bodo oni izgubili, če bo še kdo drug dobil pravico. Gre za simboliko. Narodne noše, himna, na ducate plapolajočih državnih zastav, mamice z dojenčki v vozičkih in malčki v naročjih so simbolizirali, da smo to »mi« Slovenci. Kaj so pa »oni«?
Pri vsej dolgi razpravi o družinskem zakoniku, ki je samo v državnem zboru trajala več kot 80 ur, v javnosti pa je dvigala prah poldrugo leto, simbolike vsekakor ni manjkalo. Nasprotnikom se zdi posebno sporna definicija družine, ki sicer nima nobenih pravnih posledic in je vlada ni spremenila gejem in lezbijkam na ljubo. Sledila je definiciji OZN in dejstvu, da približno polovica prebivalstva ne živi v za mnoge idealni skupnosti.
Čeprav bodo 303 členi urejali številna področja, se je »skrb« velike večine skrčila na to, kaj bomo in česa ne bomo dovolili istospolno usmerjenim. Opozicija še vedno govori o izenačitvi, a je edino, kar so homoseksualni pari res pridobili v sprejetem kompromisnem predlogu, to, da lahko posvojijo biološke otroke partnerja. Niso dobili pravice do otroka, kot želijo interpretirati nekateri. Dečke in deklice, ki so že na svetu in niso krivi, kdo in kaj so njihovi roditelji, bodo lahko dobili enake pravice kot »naši« otroci. Da na primer dedujejo po tistem, ki jih vzgaja in s komer živijo. Nihče jim nič ne bo dal. In nikomur ne bo nihče nič vzel – ne otroka ne pravice.
Redkokateri zakon je v zadnjih letih razvnel toliko strasti kot ta. Ustavni sodniki pa bodo najbrž postavljeni pred težko preizkušnjo – če se zakonik prej ne ustavi zaradi veta državnega sveta – ko bodo presojali, ali smejo dati večini v roke glasovanje o svobodi odločanja manjšine.
