Odločitev strankarskih prvakov v vili Podrožnik, da s spremembo ustave postavimo zlato pravilo, mejo zadolženosti države, je korak v pravo smer. Po dolgem času je to prvi, šibek signal nervoznim finančnim trgom, da v Sloveniji nekdo poskuša vzpostaviti nadzor nad javnofinančnim stampedom. Sploh je bila politika včeraj videti presenetljivo složna, tudi glede zakona o javnih financah in arbitražnih sodnikih.
Zlato pravilo je sicer za kritike ukrep, ki kratkoročno ne bo prinesel gospodarske rasti in novih delovnih mest. Prej seveda ravno nasprotno, in zato ga lahko pojmujemo tudi kot nujno zlo in samoomejevanje v času domače in evropske finančne krize. A brez njega se bomo hitro zapeljali po kriznem toboganu za državami PIIGS ter se zapletli v neobvladljivo mrežo dolgov in dragega denarja.
Zato je dobro, da zdrave javne finance umestimo v ustavni koncept. To je tudi v duhu nastajajočega evropskega fiskalnega pakta in trend v državah, ki so nam zgled. Oporno točko bodo končno dobili tudi legalisti na ustavnem sodišču – da bodo lahko še odgovorneje, predvsem pa z večjo širino presojali o referendumih s škodljivimi javnofinančnimi posledicami, kot je bil tisti o pokojninski reformi.
Zlato pravilo bi seveda omejilo tudi vladno porabo in proračunske primanjkljaje. Hkrati pa bi poslancem v prihodnje zmanjšalo manevrski prostor pri sprejemanju finančno težkih zakonov in sprejemanju državnih poroštev za razne teše 6, darse in druga javnofinančna brezna. Strankam in politikom, ki ga zdaj podpirajo, zato kmalu ne bo všeč. To je jasno – in prav je tako. Neodgovorjeno ostaja le vprašanje, katero mejo za javni dolg bomo zapisali v ustavo: 48 ali morda 50 ali 60 odstotkov BDP. Predlagali jo bodo ekonomisti, potrdili pa politiki – zato bo prej višja kot nižja.

Za zdaj še trdno zvezana slovenska ustava Foto: Blaž Samec