Solidarnost in gredice

Hruške iz Argentine, paradižnik iz Egipta, česen iz Kitajske, se bere »sezonska« ponudba sadja in zelenjave v trgovinici na hrvaškem otoku, ki sicer daje vtis, kakor da se je čas na njem ustavil pred 50 leti. Nič drugače ni v Sloveniji, kamor povprečno uvozimo 62 odstotkov zelenjave. Egiptovski paradižnik je rdeč in čvrst, a brez okusa, argentinske hruške so brez praske, a smrdijo po pesticidih, prav tako kitajski česen.

Pravo odisejado bi lahko napisali s poti teh pridelkov od kmetije do vilice, a že njihova oddaljenost od države izvora razkriva nekaj ekscesov globalizacije: hrano, odtujeno od zdravih rastnih pogojev in oropano notranjega bogastva, in ljudi, ki jo kupujejo v katedralah potrošništva, odtujeni od drugih in celo samih sebe.

A veriženje škandalov v živilski industriji je marsikomu dalo misliti, kaj vnaša vase in kakšno doto servira svojim otrokom. Številni klecajo pod pritiski po večji učinkovitosti za manjšo nagrado, ki so njihovo življenje spremenili v svižčev dan, brez časa za drobne radosti. Namesto trošenja so zadovoljstvo in mir začeli iskati drugje. Ni ju težko najti na vrtičku. Posebno veselje je, ko na njem zraste nekaj, kar si zasejal sam. Tako je vzklila generacija vrtičkarjev, iskalcev izgubljenega smisla, tihih upornikov proti diktatu(ri) neoliberalizma.

Prvi vrtički so bili umetniško-urbanistične intervencije na degradiranih mestnih površinah, pri načrtovanju katerih so sodelovali lokalni prebivalci. Sledili so projekti večinoma izobraževalne narave, zadnje čase pa vrtički vznikajo tako rekoč povsod. Vrtičkarjem za dušo se pridružuje vse več tistih, ki zelenjavo pridelujejo za preživetje. Dogaja se paradoks – med užitnim zelenjem vrtičkov, ki so bili od nekdaj simbol sovražnega mejaštva, sebičnosti in nevoščljivosti, se podirajo fizične in mentalne pregrade in se širi duh solidarnosti. Za temeljitejše družbene spremembe ga bo treba skrbno negovati.