Tretja pot?

V štirih mesecih, kolikor trajajo demonstracije nasprotnikov režima Bašarja el Asada, je v krvavem nasilju padlo že več kot 1400 protestnikov, dobrih 12.000 so jih sirske oblasti zaprle, na tisoče nesrečnežev pa je v strahu pred streli pobegnilo v tujino. Neodvisni viri obtožujejo sirski režim hudih kršitev človekovih pravic, celo zločinov proti človeštvu, zato se je Unija pridružila zahtevi Ban Ki Muna po mednarodni preiskavi srhljivih dogodkov v Siriji, kjer sta vojaštvo in policija dvignila orožje, da bi utišala množice nezadovoljnih državljanov.

A čeprav nekaj šefov diplomacij, tudi iz najvplivnejših članic Unije, ni skrivalo prepričanja, da je rešitev sirske krize zamenjava režima, kajti el Asad – morda zavoljo posledic, kakršne so doletele tunizijskega predsednika Ben Alija in egiptovskega voditelja Hosnija Mubaraka – očitno ni pripravljen ustaviti nasilja niti oditi z oblasti, sklepi sveta za zunanje zadeve razen deklarativnih obsodb in posrednega žuganja z dodatnimi sankcijami ne vsebujejo novega smodnika.

Unija očitno ni pripravljena požgati mostov s Sirijo, kot je to storila z Libijo. Vzrok je jasen. Podobno kot politika njegovega očeta Hafeza tudi početje naslednika Baširja el Asada zagotovo ni pogodu Evropi niti ZDA, vendar se obe zavedata političnega pomena, ki ga je Damask vselej imel v arabskem svetu, predvsem pa ključnega geopolitičnega položaja Sirije v zapletenih odnosih na Bližnjem vzhodu.

Zato dokaj spravljiva reakcija EU, tudi v najnovejših sklepih evropskih ministrov, ki resda odločno in znova pozivajo k ustavitvi nasilja, izpustitvi zapornikov ter začetku notranjega političnega dialoga, ki bi po tranzicijskem procesu pripeljal v demokracijo, ni posebno presenetljiva. Morda pa so v Uniji zgolj ugotovili, da niti skrajna sredstva, ki so jih zaveznice uporabile v Libiji, niti postopno zaostrovanje sankcij (prepoved vstopa v EU, zamrznitev imetja, blokada sodelovanja z »režimskimi« podjetji) niso imela pričakovanih učinkov, kakor pričajo vse bolj zapleteni odnosi z Belorusijo. Zato so se pri spoprijemanju z novim mednarodnim izzivom in ob upoštevanju možnih posledic pač odločili za mehkejšo reakcijo.