Slovenija se z včeraj predstavljenimi rezultati letopisa lozanskega inštituta IMD že drugo leto zapored uvršča na začelje svetovne lestvice konkurenčnosti, ki vključuje 59 držav. Pred nami so tokrat, recimo, države kot Romunija, Peru in Kolumbija ter celo tri članice razvpite skupine PIGS, čedalje bolj zaostajamo za najuspešnejšimi novimi članicami Unije. Objavljeni podatki so zato krepka zaušnica predvsem vladi in nosilcem ekonomske politike ter tudi lastnikom in menedžerjem slovenskih nekonkurenčnih podjetij.
K ponovni slabi skupni oceni Slovenije so očitno pripomogle prepočasne vladne reforme (predvsem trga dela), posledice tajkunskih zgodb, propad gradbeništva in zagate državnih bank, odpor do tujih naložb, neprilagojena zakonodaja. Med razlogi je gotovo tudi politično motivirano vpletanje države in pozneje tudi zloglasne AUKN v podjetja in banke – in tudi nekompetentni lastniki zasebnih podjetij, ki so prek nadzornih svetov neustrezno nadzorovali menedžerje. In ne nazadnje, izkazana nekonkurenčnost Slovenije je verjetno tudi posledica krize vrednot in trenutnega stanja duha v slovenski družbi.
Mednarodne lestvice konkurenčnosti niso le stvar nacionalnega prestiža. So kazalnik, kako so države privlačne za domače in tuje naložbe, kakšen razvojni potencial imajo in kako uspešne so ekonomske politike, ki jih vodijo. Vse to so predpostavke za zdravo gospodarsko rast, ki je temelj blaginje državljanov. V Sloveniji take solidne rasti že tri leta nimamo – pa tudi prej je bila sicer višja rast postavljena na preslabih temeljih, ki jih je kriza zlahka zrušila.
In kako naprej? Vsekakor bi morali rezultate raziskave vzeti resno in ukrepati. Receptov za izboljšanje je sicer veliko, a zanje ni bilo pravega posluha tudi v boljših časih: nujna bo prodaja dela državnega premoženja in umik države iz gospodarstva, prožnejši trg delovne sile, večja odprtost za tuje naložbe, obrzdanje stroškov javnega sektorja itd. V danih razmerah se to lahko sliši preveč optimistično ali celo naivno. A nekonkurenčna Slovenija nima več časa za oklevanje. Ohranjanje statusa quo je pot v še hujšo in daljšo krizo. Nekonkurenčnost Slovenije je tudi posledica krize vrednot in trenutnega stanja duha v slovenski družbi.
Med tistimi, ki se bodo referendumov zanesljivo udeležili, bo proti pokojninski reformi glasovalo 66 odstotkov vprašanih, za pa 34 odstotkov Foto: Voranc Vogel/Delo