Zdravniška dilema in predsedniška milost

Ena od pristojnosti predsednika republike, ki so določene v ustavi, je tudi odločanje o pomilostitvah tistih, ki so storili kaznivo dejanje. Prvi človek države lahko pomilosti samo konkretno osebo, bolj ali manj odloča po lastni presoji, v praksi pa je vendarle »omejen« z različnimi mnenji. V postopek pomilostitve določene osebe so namreč vključene tudi druge stroke – ne le pravna –, drugi državni in posvetovalni organi.

Iz statistike o dosedanjih pomilostitvah je mogoče razbrati, da je vsak nov šef države vse bolj zadržan do ustavne možnosti, ki jo ima. Sedanji predsednik je ni uporabil še niti enkrat. Vsaj dve odločitvi njegovih predhodnikov Janeza Drnovška in Danila Türka pa sta v preteklosti dodobra razburili javnost.

V kratkem bo Borut Pahor na mizo dobil novo prošnjo za pomilostitev. Vložila jo bo brežiška zdravnica Nada Cesarec, pravnomočno obsojena na pol leta zapora zaradi opustitve zdravniške pomoči.

Ni na nas, da sodimo, ali je sodišče ravnalo v celoti zakonsko korektno in pravilno, ali je v celoti upoštevalo vse relevantne okoliščine, ali je bilo pri presoji dovolj skrbno. Zagotovo pa lahko trdimo, da noben človek ne more biti hkrati na dveh mestih. Tudi zdravniki ne; hkrati v zdravstvenem domu in na nujni intervenciji.

Pomilostitev je akt milosti, Pahor je do njega – v nasprotju z razumevanjem svojih drugih poslanstev – zelo zadržan. To je sicer njegova pravica. Toda pomilostitev je zadnja priložnost, zadnji korektiv, da nekdo po temeljitem premisleku presodi, da obsodba nekoga sicer v celoti lahko sledi črki zakona, toda to še ne pomeni, da je tudi pravilna in pravična. V okoliščinah tehtanja ter pravnega in etičnega (ne)sankcioniranja vseh drugih družbenih nepravilnosti pri nas bo odločitev v zadevi Cesarec še kako pomembno predsednikovo sporočilo.