Tiskane izdaje
Druga vlada Janeza Janše je povsem odkrito politična. Ne samo zato, ker je v njej le ena ženska, pa še ta brez listnice. Ministri bodo vsi predsedniki strank, razen Gregorja Viranta, med dvanajstimi člani vlade bo kar sedem dosedanjih poslancev. Štirje od enajstih so že bili ministri v prejšnji Janševi vladi, a na drugih položajih. Rekorder je Karl Erjavec, saj bo minister že tretjič – po obrambnem in okoljskem resorju bo zdaj še na čelu slovenske diplomacije. Kar je bilo sicer dolgo videti kot šala, a je bilo obenem očitno sprejemljiva cena za šest Desusovih glasov, brez katerih Janševe vlade ne bi bilo.
Janša je včeraj med vrsticami priznal, da sestava vlade »ni idealna«, ampak je rezultat politične realnosti. Povedal pa je tudi, da med pogajanji »ni bilo povišanih glasov, razen če je kdo povedal kakšno šalo«. To pomeni, da ministrska ekipa strankarskih prvoborcev ni nastala zaradi političnega izsiljevanja. Janša, ki je tudi v kvoti SDS izbral samo najzvestejše sopotnike, je očitno zasledoval en sam cilj – politično trdnost. Kar je danes med vrsticami potrdil, ko je zagotovil, da bo Slovenija vestno izpolnjevala obveze fiskalnega pakta. To namreč pomeni, da Janša nujno potrebuje politično homogenost zaveznikov, sicer vlada ne bo preživela pritiskov sindikatov, javnih uslužbencev, upokojencev, soočenja državljanov s – po nekaterih izračunih – celo do 20-odstotnim padcem standarda v tem letu.
Predvsem vlada ne bo končala mandata, če bo počilo med dvema ključnima človekoma: Janšo in finančnim ministrom Janezom Šušteršičem. Pa tudi, če si bo odpirala nepotrebne fronte, kot si jih je že s kulturniki, okoljevarstveniki, pravosodjem. Politiki v prvih vrstah pač potrebujejo strokovnjake vsaj v drugih in tretjih. Disciplina koalicije in zvestoba prvakov strank za uspešno vladanje preprosto ne bosta dovolj.
