Pogajanja o reformi EU bodo na koncu po vsej verjetnosti pripeljala do dogovora, s katerim bosta zadovoljni obe pogajalski strani. Argumentov za obstanek Britanije v Uniji je dovolj, le predstaviti jih je treba v jeziku, ki ga večina Britancev razume.
Seznam želja, ki ga je britanski premier David Cameron v torek poslal predsedniku evropskega sveta Donaldu Tusku, ni vseboval nič, česar evropski voditelji ne bi že vedeli in o čemer si ne bi ustvarili mnenja. Britanija je svoje zahteve in pričakovanja strnila v štiri pogajalske sklope. Nekatere od britanskih zahtev so povsem uresničljive, celo dobrodošle: zaščita držav, ki niso del evrskega območja pred diskriminacijo in sprejetje ukrepov za povečanje konkurenčnosti EU ter zmanjšanje pritiskov na poslovne subjekte na celini uživajo precejšnjo politično podporo. Nekoliko manj navdušenja je glede zahtev za povečanje pristojnosti nacionalnih parlamentov, tako da bi lahko ti z medsebojnim povezovanjem blokirali evropske zakone. Toda tudi tu velikega nasprotovanja med evropskimi voditelji ni zaznati.
Povsem drugače je pri zadnjem, četrtem sklopu, ki se nanaša na migracije. Tu se pogledi na reformo močno razhajajo. Britanija bi rada omejila dostop do socialnih prejemkov za priseljence iz EU, ki bi bili do izplačil upravičeni šele štiri leta po prihodu. Večina držav takšnega predloga ne bo podprla, iz prepričanja, da je diskriminatoren in da ruši načelo prostega pretoka delovne sile. Tega se zaveda tudi Cameron, ki je v torek pojasnil, da je pripravljen poslušati alternativne predloge, vendar le če ti na koncu prinesejo isti rezultat - upad števila priseljencev iz EU.
Fleksibilnost, ki jo je v tej izjavi pokazal premier in ki je evropski voditelji ne bi smeli razumeti kot samoumevno, se lahko bere na različne načine. Britanski evroskeptiki, tudi tisti znotraj konservativne stranke, v njej vidijo obrise prevare, znak da Cameron ni s srcem pri stvari. Lahko jih je razumeti. Premier, ki je v prejšnjem mandatu popustil pritiskom svoje stranke in Britancem v primeru nove volilne zmage obljubil referendum o izstopu iz EU, se najverjetneje nikoli ni želel znajti sredi razprave o prihodnosti Evrope, v kateri lahko nekaj pridobi, predvsem pa veliko izgubi. Enako velja za državo, ki jo vodi.
Pregovorno pragmatični Britanci bodo o morebitnem izstopu iz EU odločali na referendumu, najverjetneje prihodnje leto, zagotovo pa do konca leta 2017. Premier vztraja, da bo do takrat poskušal zavarovati britanske interese, tako da bo z evropskimi partnerji dosegel konkreten dogovor o novih pogojih članstva. Volivcev bi rad ponudil "resnično" izbiro, pravi. Kar se tiče njegove lastne izbire, Cameron zaenkrat še ni pripravljen povedati ničesar konkretnega, kaj šele podpreti katerega od nasprotujočih si taborov. Kljub temu je v njegovih besedah zaznati proevropski ton. Premier se volivcem, ujetim med dva ekstrema, ponuja kot vmesna, pragmatična izbira. To povečuje njegove možnosti za uspeh.