Tiskane izdaje
V okviru projekta DeloData »Ljubezen v Sloveniji« smo šli po sledi podatkov, ki jih zbirajo na Statističnem uradu Slovenije. V aplikacijo, ki omogoča različne prikaze samskih, poročenih, razvezanih in ovdovelih, glede na spol in regijo, smo vnesli podatke od leta 1999 do danes. Prikazujejo nam zanimive kombinacije, tudi posebnosti, a jasno nakazujejo trend, po katerem stopicamo Slovenci: formalno je samskih je vedno več, a zato, ker niso bili nikoli poročeni. V socialnem smislu pa je stanje nekoliko drugačno, saj se vse pogosteje posamezniki odločajo za življeje v neformalnih partnerskih odnosih. To pomeni, da so statistično zabeleženi kot samski, dejanko pa to niso.
Vse manj porok
Na to, da je vse več samskih, vpliva čedalje manj porok. Demografinja Barica Razpotnik s Statističnega urada pojasnjuje, da je bilo leta 1990 sklenjenih 4,3 zakonske zveze na 1000 prebivalcev, leta 2012 pa le 3,4 na 1000 prebivalcev. K temu pa prispeva še ena demografska značilnost: staranje prebivalstva. Kot pravi Razpotnikova, med najstarejšimi prevladujejo ženske: leta 1991 so prebivalci, stari 85 ali več let, predstavljali 0,8 odstotka in med njimi je bilo kar 74 odstotkov žensk. Leta 2013 je bilo najstarejših 1,9 odstotka, od tega je bilo žensk 76 odstotkov. Razpotnikova pri tem doda, da so starejše ženske velikokrat vdove, ker v povprečju živijo dlje od moških in preživijo svoje može. »Zato se je delež ovdovelih prebivalcev nekoliko povečal,« še doda Razpotnikova. Podobno velja za razvezane. Tudi teh bo vse manj - zato, ker ne bodo nikoli poročeni.» Razšli se bodo, a ne bodo razvezani.«
Da bo formalno vedno več samskih, je torej "kriv" skup dejavnikov, torej dejstva, da se vse manj poročamo ter staranja prebivalstva.» Če se ne poročiš, ne moreš ovdoveti,« nekoliko v šali pripomni Razpotnikova ter doda, da ženske praviloma umirajo starejše in preživijo svoje može». To je že nekakšno pravilo.« V prihodnosti pa bodo med starejšimi tudi tisti, ki se zdaj ne poročijo, a živijo v zunajzakonski zvezi.» Dejansko bodo vdovci, a formalno bodo samski. Zato bo med starejšimi, moškimi in ženskami, precej samskih enostavno zato, ker niso nikoli bili poročeni. Dejansko pa bodo vdoveli,« razlaga Razpotnikova. Sklenemo lahko torej, da formalni zakonski stan nima velike vloge. A na to, da je vse več samskih, vplivajo še nekateri drugi, objetktivni in subjektivni dejavniki, najbrž pa tudi duh časa.
Mladi obremenjeni s kariero
»Do konca 90-ih let smo v Sloveniji imeli zelo tradicionalne vzorce življenja. Sociološko smo spadali pri prehodih iz izvorne družine v partnersko skupnost ali lastno družinsko življenje v sredozemski model. Za ta je značilno dolgo bivanje doma, potem pa takojšen prehod v partnersko skupnost oziroma družinsko življenje,« uvodoma statistično sliko pojasni sociologinja dr. Mirjana Ule s Fakultete za družbene vede v Ljubljani.
Ko so pred približno desetletjem demografi primerjali trende samskega življenja z družinskim, so ugotovili, da je za Evropo značilno, da je 20 odstotkov ljudi samskih oziroma brez otrok oziroma imajo občasne partnerje. Za Slovenijo je bilo konec 90-ih let značilno, da je bilo pet odstotkov takšnega prebivalstva. Uletova dodaja, da so že tedaj bile napovedi jasne: ta trend se bo v Sloveniji povečal.
A zakaj? Med objektivnimi razlogi je, denimo, ključen prehod iz izobraževanja v delo ter način dela in kariere.» Če je bil še do konca 90-ih let ta prehod in tudi prehod v družinsko življenje in starševstvo zaporeden, vemo, da je v zadnjem desetletju ta prehod izjemno problematičen. Imamo vse več začasnih zaposlitev, prekarnih zaposlitev, delnih zaposlitev, zaposlitev za določen čas. Vse to pravzaprav pomeni, da so mladi ljudje strašno okupirani z iskanjem zaposlitve. Vzpostavljanje ekonomske neodvisnosti in kariere jim je tako pomembno, da jim vzame zelo veliko energije,« razlaga Uletova.
Zasebnost kot oddih od zaposlitve
V zadnjem desetletju se je v Sloveniji zelo spremenil tudi delovni čas.» Še do pred desetimi leti smo imeli delovni čas, ki je bil bolj prijazen oziroma bolje usklajen z zasebnostjo. Danes se pri tistih, ki imajo delo, podaljšuje. Zato se je na prehodu iz izvorne v lastno družino vzpostavil prostor deljenih življenj: gre za odgovorne odrasle na delu, ki v zasebnem življenju eksperimentirajo z življenjem, imajo neke vrste moratorijsko mladost. Zasebnost jim pomeni oddih od zaposlitve,« ocenjuje Uletova. Zato se je pri nas, tako Uletova, med izvorno in lastno družino vzpostavila skupina ljudi, ki živi tako imenovano LAT (living apart together) fazo. Zelo veliko ljudi ima partnerje ob vikendih, in veliko njih, govori, da so samski; partner drugje živi, dela v tujini ... Vse te oblike življenja se torej skrivajo v tej samskosti.
Zahteva po čistih razmerjih
A ne le to, da mladi vse več časa posvečajo iskanju službe in karieri, spremenil se je tudi odnos do intimnosti in partnerstva.» Gre za zahtevo po neke vrste čistih razmerjih, zaupnosti. To pomeni, da imaš partnersko skupnost, ko si zares prepričan v partnerja. Ne greš v partnersko skupnost samo zato, ker je pač treba iti: zdaj smo diplomirali, se zaposlili, poročili s trenutnim partnerjem in z njim živeli do konca življenja ... Zdaj živiš s partnerjem, če si prepričan v njega, če mu zaupaš. Ta zahteva po zaupanju, po čistih razmerjih, zmanjšuje možnost, da najdeš pravega partnerja,« Uletova opozori na dodatno oteževalno okoliščino vstopanja v partnersko skupnost.
Kariera kot maraton
Poudarja, da kot družba s takšnimi vzorci lahko izgubljamo. Skandinavci so to tako rešili, da promovirajo povezovanje študentskega življenja z otroci. »Zavzemati bi se morali za neke vrste maratonski model kariere. Slednja naj bo dolgotrajen projekt, kar pomeni, da ni treba da kariero naredimo do 40. leta, ob tem pa nam za vse ostalo uidejo leta. Imeti bi morali politiko maratonskega modela kariere, saj kariero lahko delaš tudi pri 60-ih! Mi pa vse zgostimo v določena leta - in ta potem minejo. Vemo, da imamo izobražene mlade ženske, 60 odstotkov diplomantk, 45 odstotkov doktorantk, ki opravljajo odgovorne službe, partnerstvo in družina pa ...?« se retorično sprašuje naša sogovornica.» Dejstvo je, da nam je nekaj "ušlo" in sociologi smo na to opozarjali že v 90.ih letih. Socialna politika bi se morala usmerjati v olajšanje prehodov, mi pa smo še vedno usmerjeni v lajšanje statusov.«
Duh časa
Da nismo več v okopu tradicionalnih vzorcev in da ni (pre)več družbenih pritiskov glede tega, kako je treba ali je spodobno živeti, je vsekakor dobrobit svobodne in odprte družbe, ki je zagotovo nekakšen imperativ razvitih držav. Ni namreč nujno, da vsi živimo enaka življenja. Je pa omenjena analiza zelo jasno pokazala, da se pod samskostjo lahko skriva marsikaj. »Tu so lahko tudi oblike življenja, ki jih družba ne priznava, lahko pa je samskost tudi življenjska izbira; najbrž je to tudi duh časa,« pravi Uletova in opozori, da problem nastane, če je samskost prisila. "Če je posledica tega, da nimamo pogojev za partnersko življenje: če imamo neprijazen delovni čas, če imamo prekarne zaposlitve, če imamo najnižke prihodke pri mladih, če moramo podaljševati življenja v izvorni družini, kjer se počutiš v zasebnosti kot otrok svojih strašev ... Takrat bi morala družba intervenirati.« Problem torej nikakor ni število samskih ali poročenih, problem nastane, če ljudje ne morejo živeti, kot želijo.
***
Jutri ob 9. uri bomo na Delo.si objavili tudi pogovor s sociologinjo dr. Tanjo Rener o trendu, da se Slovenci vse manj poročamo, in njegovih ozadjih, pa o tem, kako posebni smo v urejanju zasebnega in intimnega življenja Slovenci.
