Začetek konca zimske pravljice

Smučarska industrija je ujetnica globalnega segrevanja, saj k njemu vse bolj prispeva tudi sama, a kljub temu padajo tudi poslovni rekordi.

čet, 29.12.2016, 08:00
V uredništvu Dela zaganjamo novo spletno stran Slovenska smučišča. Zbrali smo vse potrebne informacije za veselo, predvsem pa boljšo smuko v Sloveniji. Zbrali smo precejšnjo količino podatkov in jih oblikovali v želji, da bi slovenske strmine predstavili na drugačen, bralcem bolj prijazen in uporaben način.

Čedalje več je zim, v katerih ljubitelji spustov po pobeljenih strminah zaman spremljajo vremenske napovedi in informacije o ponudbah smučišč. Globalno segrevanje tudi v smučarskem poslu terja svoj davek, smučarske centre pa spodbuja k širitvi dejavnosti.

»Svetovno znano avstrijsko mesto Kitzbühel, priljubljeno predvsem med slavnimi in bogatimi, je pred tem, da izgubi status elitnega smučarskega središča, saj leži na 760 metrih nadmorske višine, zaradi česar ga čaka akutno pomanjkanje snega,« so že davnega leta 2003 zapisali raziskovalci Univerze v Zürichu v poročilu o globalnem segrevanju in zimskih športih za Združene narode (ZN).

Šele ob dandanašnjem pogledu na travnato okolico znamenite smukaške proge Streif je jasno, kako srečen je lahko italijanski smučar Pietro Vitalini, ki je doživel enega najhujših padcev v Kitzbühlu in ga po preletu varnostne ograje ter prekopicavanju po celcu tudi preživel. Velike količine snega so namreč zadnje zime prej izredna redkost kot pravilo – zlasti na niže ležečih smučiščih. Če so strokovnjaki za ZN pred leti napovedovali, da bo imela kar polovica evropskih smučišč do leta 2030 težave z zagotavljanjem snežne odeje za smučarske navdušence, se zdi, da so mile zime te napovedi že prehitele.

Za utrditev tega prepričanja je dovolj že pogled na slovenske ali druge alpske vršace, ki razkriva skrb vzbujajočo odsotnost beline, tiste skeptične do pojava globalnega segrevanja pa bi lahko »spreobrnil« obisk švicarskega ledenika Rhone. Eden največjih evropskih ledenikov, ki napaja Ženevsko jezero, je poleti skoraj neprepoznaven, saj je odet v gromozanske rjuhe, zaradi katerih se topi 70 odstotkov počasneje. A dolgoročno tudi to ne bo pomagalo. Od leta 1856 se je umaknil že 1400 metrov više na goro, do leta 2090 pa bo tako rekoč izginil.

Trendi so torej jasni, ponudnikom zimske opreme, turističnih nastanitev in smučarskih užitkov tako preostaneta priprava na najhujše in improvizacija.

Tehnologija, ki rešuje smučarijo

Novodobna tehnologija omogoča marsikaj, denimo smuko nedaleč od žgočega dubajskega peska, ustvarjanje snega na zalogo in zagotavljanje snežne odeje tudi, ko ni naravnih padavin.

Letošnji december tako ni povsem izgubljen za evropska smučišča, saj je postregel z dovolj nizkimi temperaturami za zasneževanje. Prav to se je zaradi milejših in izrazito manj belih zim prelevilo v izredno donosen posel. Samo Avstrijci naj bi v zadnjih 15 letih v priprave za umetno zasneževanje vložili neverjetnih 1,3 milijarde evrov, s čimer pa, zanimivo, tudi prispevajo h globalnemu segrevanju. Energijsko požrešne avstrijske zasneževalne naprave porabijo v eni sezoni toliko energije kot 130.000 štiričlanskih gospodinjstev v vsem letu, so leta 2015 ocenili v nemškem časniku Handelsblatt. A to je cena, ki so jo v krajih, odvisnih od prihodkov zimskega turizma, več kot očitno pripravljeni plačati.

Lastniki avstrijskih smučišč so v njihov razvoj lani vložili 570 milijonov evrov, četrtino za zasneževanje. Posla za proizvajalce zasneževalnih naprav je vsako leto več. Največji med njimi, Technoalpin, je že letošnjega novembra prodal rekordnih 2000 naprav v enem letu. Prihodki na letni ravni bodo tako verjetno spet zrasli, po zadnjih podatkih iz leta 2014 so dosegli 130 milijonov evrov, s čimer so si odrezali 55 odstotkov globalnega trga.

Toda večina naprav za zasneževanje je učinkovita le, ko se temperature spustijo pod ledišče, kar bo v prihodnje vse večja težava za slovenska smučišča. Če se naprave na avstrijskih, italijanskih, francoskih in švicarskih smučiščih vzpnejo na 3000 in več metrov nad morsko gladino, se smučarji z najviše ležečega slovenskega smučišča Kanin spustijo že z 2600 metrov nadmorske višine. Večina smučarskih pobočij je medtem na višinah med 700 in 1010 metri nad morjem. Mariborsko Pohorje, kjer tečejo priprave na Zlato lisico, se spusti celo do 325 metrov (najvišja točka 1327 metrov), najbolj priljubljeno slovensko smučišče Kranjska Gora pa do 800 metrov, podobno kot Kitzbühel.

Neposredna posledica tega je manjše število smučarskih dni, obe smučišči sta jih imeli v zadnjih petih letih v povprečju 111 na leto. In v prihodnosti bo le še slabše. To so spoznali tudi v Tignesu, ki premore smučišča na 3500 metrih nadmorske višine in omogoča smučanje vsaj 300 dni na leto. V francoskem smučarskem središču tako že danes načrtujejo gradnjo smučarske dvorane, s čimer si želijo dolgoročno zagotoviti celoletno smuko in s tem tudi stranke.

Nova realnost, nove priložnosti, a tudi težave

V tekmi za stranke trošijo več tako smučišča kot tudi okoliški ponudniki nastanitev in drugih turističnih storitev. Zaradi negotovih zim se večajo vlaganja v spremljevalne aktivnosti, gradijo se savne, bazeni, fokus se seli na poletne aktivnosti, vse od gorskega kolesarstva, pohodništva do vodnih športov.

Izredna povezanost različnih aktivnosti za različne letne čase v krajih, ki so nekoč sloveli zgolj po belih strminah, postaja zaščitni znak avstrijske turistične ponudbe, za katero zaostaja večina slovenskih turističnih krajev. Vendar novi poslovni modeli terjajo velika vlaganja in stroški so pogosto večji od končnega izplena. Avstrijska gospodarska zbornica (WKO) v svoji študiji, denimo, ugotavlja, da se več kot polovica od 26.500 turističnih obratov utaplja v izgubah. Rdeče številke v turizmu niso tuje niti v Sloveniji. To velja tudi za zimski turizem, kjer je število smučarjev v petih letih upadlo za četrtino, na slabih 1,1 milijona, kar je približno 50-krat manj kot v Avstriji ali okoli 25-krat manj kot v Italiji.

Zaostrena konkurenca in neprijazni vremenski trendi načenjajo tudi proizvajalce zimske športne opreme. Počasi opuščajo manj donosne proizvodne programe smuči, ki jih vse več ljudi ne kupuje več, temveč jih najema, in na drugi strani iščejo zaslužek s prodajo čelad, smučarskih čevljev in zimskih oblačil ter seveda športne opreme za druge letne čase.

Ob teh trendih je morda še toliko bolj presenetljivo, da poslujeta uspešno največja svetovna proizvajalca žičnic, sedežnic in gondol – avstrijski Leitner in Doppelmayr. Ta je v zadnjem poslovnem letu namestil za okoli 834 milijonov evrov žičnic, skoraj dvakrat več kot pred desetletjem. Leitner pa je lani ustvaril 726 milijonov evrov prihodkov. A glavni vir rasti ni več opremljanje smučišč, temveč so to žičnice v urbanih središčih. Gondole avstrijskega Doppelmayrja se vozijo nad Londonom, kitajskim Macauom in ameriškim Portlandom, v Leitnerjevih gondolah pa se je mogoče zapeljati nad Barcelono, glavnim turškim mestom Ankaro in Santo Domingom, glavnim mestom Dominikanske republike.

Kljub temu glavnino prihodkov še naprej prinaša smučarija. Samo Avstrijci, ki imajo po oceni ženevskega poslovnega svetovalca Laurenta Valanta najsodobnejšo smučarsko infrastrukturo na svetu, so od leta 2000 do lani vložili vanjo sedem milijard evrov – več, kot bo Slovenija počrpala evropskih sredstev v dveh finančnih perspektivah. Slovenci tudi v tem pogledu močno zaostajamo, saj je mogoče vlaganja meriti z nekaj deset milijoni evrov, temu ustrezna pa je tudi smučarska izkušnja na slovenskih smučiščih.

Prijavi sovražni govor