Tiskane izdaje
»Med popotniškim odkrivanjem prvinskih in nedotaknjenih čarov narave na Filipinih me je pritegnil prizor delavcev med raztovarjanjem cementa, ki so ga z ladjo pripeljali na otok. Z novogradnjami upajo na zaslužek in s tem boljši jutri. Popotniki na take pogosto robate nove pozidave v prekrasnem naravnem okolju gledamo bolj kot na uničevanje narave, za katero se nam zdi, da domačini z njo še vedno živijo v sožitju. Fotografijo sem pustil neobdelano, razumem pa, da oni narave okrog sebe ne morejo pustiti nedotaknjene, če se želijo razvijati in rasti. Glede na stanje našega okolja pa je vprašanje, ali imamo pravico to obsojati,« je zapisal avtor fotografije Kristian Ravnič.
Ocenjuje Izidor Gašperlin
Na potovanjih težko kaj dosti izbiramo, v kakšnih razmerah bomo fotografirali. Ko se ponudi zanimiva priložnost, pritisnemo na sprožilec in poskušamo narediti najbolje, kot je v danih razmerah mogoče. Avtorju tokratne fotografije so bile svetlobne razmere očitno naklonjene. Detajli so zelo čisti, še posebej lahko to opazimo na oblačilih prednjega nosača cementa. Tonaliteta in občutek plastičnosti sta res izjemna. K temu seveda veliko prispeva brezhibna ostrina, ki je razumljiva pri tako kratkem času in vrhunski opremi. Pojemanje globinske ostrine je mehko in zvezno.
Kompozicija
Če upoštevamo, koliko oseb je na posnetku in da je bil posnetek narejen spontano, brez možnosti ponavljanja, potem lahko kompozicijo ocenimo kot zelo dobro. Osrednjega nosača v polkrogu lepo obkrožajo vsi drugi. Skrajna dva sta obrnjena proti njemu, gornja dva stran od njega, kar izrazito uravnoteži fotografijo. Ker je teh pet akterjev tako dominantnih, manj kot običajno zmotijo delno zakriti na levi in na sredi zgoraj. Se pa zdi odveč možakar na skrajni levi, zlasti ker gleda iz kadra. Sama barka, na kateri stoji, ne moti preveč, čeprav je malo nesrečno postavljena in odrezana. Vendar njena jambora odlično zapreta kader levo zgoraj, prečka med njima pa nas skupaj z levo brvjo samodejno povede proti glavnemu dogajanju v desnem delu posnetka. Spredaj je ravno še dovolj kopnega, da ne dobimo občutka utesnjenosti, nosač pa ne »obvisi« v zraku.
Žanr/vsebina
Popotniška fotografija ima kar nekaj prednosti. Dlje ko gremo od doma, bolj ko je drugačen svet, kamor potujemo, več zanimivih motivov bomo opazili. In tudi naše fotografije bodo gledalcem doma bolj zanimive, ker odkrivajo nepoznan in neobičajen svet in dogodke. Koliko nas je sposobnih nositi tri vreče cementa v opankah po strmi mokri brvi? Če hočemo ali ne, se ustavimo na nosaču in se z njim čustveno povežemo. Sploh tisti, ki smo kdaj prenašali cement na svojih ramah. Zelo dobro prikazano dogajanje, ki ga doma ne srečujemo več, skupaj s prej opisanimi kvalitetami je več kot dovolj za zanimivo in uspelo popotniško fotografijo. Seveda pa ima fotografiranje na potovanjih tudi manj prijetno plat, da se moramo skoraj vedno zatekati h kompromisom ter se prilagajati danim razmeram. Avtorju je v tem pogledu uspel zanimiv in zelo dober posnetek.
Nasveti za izboljšave
Pri fotografiranju: Če je bilo mogoče, bi s hitrim in odločnim korakom v levo in nazaj odpravili skoraj vse kompozicijske pomanjkljivosti. Oseba na desni ne bi več prekrivala roba barke. Cement ne bi prekrival moškega v rdečem, glava za njim bi dobila še telo. Moški na skrajni levi bi izpadel iz kadra. Izredno kratek čas kaže na več kot dovolj rezerve za bolj zaprto zaslonko in s tem precej več globinske ostrine. Težko je namreč najti pojasnilo, zakaj so neostre vse osebe, razen prednjih dveh.
Pri obdelavi: Poskusiti z rezom tik ob moškem na skrajni levi in odklonirati neostre detajle v prednjem planu.
