Tiskane izdaje
Ljubljana − Z rezilom si potegneš čez roko. Priteče kri. Z rokavom prekriješ rano. Opazi skoraj nihče. Približno četrtina slovenskih mladostnikov je že bila v takšni osebni stiski, da se je samopoškodovala.
Vzrok, da človek samemu sebi povzroči takšno poškodbo, nikakor ni eden, pa tudi posledic je veliko; v vsakem primeru je v ozadju razbrati težave, ki jih ne zmore rešiti sam.
Ob svetovnem dnevu ozaveščanja o samopoškodovanja so člani projekta V odsevu, ki delujejo v Društvu študentov medicine Slovenije, k sodelovanju povabili dijake, da bi v fotografijo ujeli svoje razumevanje tega, v družbi razširjenega, a večinoma skoraj skritega problema. Predvsem pa so hoteli, da v ospredje premisleka postavijo napačne predstave in predsodke: da se, denimo, takšnih destruktivnih nagnjen ne da pozdraviti, da si osebe želijo umreti, da uživajo v bolečini ali da tako le iščejo pozornost ter manipulirajo.
»Čudežno zdravilo ne obstaja, a večina mladih s časom le odneha,« je povedala Lana Sernec, ki je bedela nad natečajem. Toda kako prenehati, če ne moreš pregnati depresije, tesnobe, ali pa iz življenja kar izriniti turbulentnega pubertetnega obdobja? Nekaterim pomaga pogovor s strokovnjakom, drugi potrebujejo tudi zdravila, bistveno pa je, da najdejo manj uničevalen način sproščanja stresa in reševanja težkih čustvenih stanj.
Kako pogumno in brezkompromisno o stiskah svojih sovrstnikov razmišljajo dijaki, je možno razbrati iz fotografij, ki so prispele na natečaj, med drugim tudi iz objavljenega zmagovalnega prispevka Julije Košir, dijakinje Šolskega centra Novo mesto.
