Tiskane izdaje
»V prilogi vam pošiljam fotografijo, narejeno v Maleziji na reki Kinabatangan med hudim popoldanskim monsunskim dežjem. Naliv je trajal slabo uro, v tem času se je tudi izjemno stemnilo. Nastala je nekako melanholična fotografija, ki žal spominja na letošnje slovensko poletje,« je zapisal avtor fotografije Andrej Laznik.
Oprema: Canon D5 MII, Objektiv: Canon 24-70 mm
Nastavitve: f 4,5, 1/80 s, ISO 100, F 43 mm
Ocenjuje
Tudi tokrat slediva novemu konceptu in sva izbrala fotografijo, pri kateri avtor odstopa od običajnih oziroma pričakovanih posnetkov pokrajine. Če se odrečemo (intenzivnim) barvam in elementom, ki izrazito poudarjajo tridimenzionalni občutek globine, si kar precej otežimo nalogo. Hkrati pa jo seveda naredimo precej bolj zanimivo. Ta dva osnovna elementa, na katerih običajno začnemo graditi kompozicijo v pokrajini, je pač treba z nečim nadomestiti. Kar pomeni, da je treba pobrskati po svojem kreativnem arzenalu.
Kaj se nam torej lahko ponuja kot dovolj močna kompenzacija? Na prvem mestu je vedno in povsod – posebna svetloba. Brez sreče ali dobre izbire, kakor pač vzamemo, ni presežkov v fotografiji. Če pogledamo današnjo fotografijo, je verjetno avtorja pritegnila ravno svetloba, ki ustvarja melanholično razpoloženje. Zato se nas ne dotakne na prvi pogled, zgolj na površju, ampak na nas vpliva počasneje. Če se zavedamo ali ne, nagovarja naš globlji čustveni svet. Ujame se z našim razpoloženjem, lahko ga poudari ali celo malo spremeni.
Nekaterim to seveda ne bo všeč in bodo fotografijo gladko preskočili. Kdo pa ima rad žalost in melanholijo?! Drugi znajo na neki čuden način celo uživati v tem ujemanju zunanjega z občutki v njihovi notranjosti. Ali, morda še bolje povedano, v odsevu, resonanci njihove notranjosti v okolju, konkretno v fotografiji. Če se vrnemo k posnetku, lahko začutimo nekaj tega, vendar svetloba le ni tako posebna, da bi nalogo opravila do konca. Še zlasti to velja za prednji plan, kjer je svetloba precej običajna. To opazimo, če jo primerjamo s pridušeno, že kar mistično svetlobo v ozadju. Če bi bilo vsaj nekaj tega vzdušja tudi spredaj, bi fotografija zadihala povsem drugače. Tako pa se nas prednji plan ne dotakne kaj dosti. Nezaželena posledica je tudi preveč izrazit siv pridih, ki se mu na črno-belih fotografijah poskušamo izogniti.
Zgodba oziroma sporočilo sta naslednji kreativni možnosti. Običajno ju v pokrajinski fotografiji ne pričakujemo. A ko se odrečemo barvam in klasični kompoziciji, se s tem tudi začnemo odmikati od tega žanra. Konkretno v smer razpoloženjske fotografije in minimalizma. Avtor je v obeh smereh ostal nekako na pol poti. Poleg že omenjene svetlobe bi razpoloženjsko razsežnost poudarila npr. človeška figura ali vsaj namig nanjo. Človek, ki s pomola gleda vodno površino, je sicer eden najpogostejših klišejev. Si pa zlahka predstavljamo, kaj bi dodal z vidika zgodbe oziroma razpoloženja. Pridih minimalizma pa motita krošnja in grm, ki z leve precej neposrečeno vstopata v kader. Sicer pa je odlično postavljena dvojna diagonalna kompozicija pomola in linije dreves v ozadju.
Če povzamemo, gre za dobro opaženo razpoloženje in osnovno postavitev kadra. Manjka samo še nadgradnja, vsaj nekaj presežka.
Prileglo bi se nekaj več meglic v prednjem planu ali vsaj nekaj dogajanja v vodi ali na pomolu. Morda bi izrazito podaljšanje časa z uporabo ND-filtrov prineslo še več minimalističnega pridiha? Ravno v tem je draž kreativnosti v fotografiji. V kadru, ki ga sicer opazijo tudi drugi, najti potezo več. Običajno je za to treba imeti tudi nekaj sreče, zlasti na potovanjih. A tudi v fotografiji velja, da je sreči treba priti naproti.
Avtor je torej moral v svojo fotografijo vnesti precej več kreativnosti, kar je morda vredno več, kot če bi naredil klasično lepo pokrajinsko fotografijo. Za to verjetno ne bo nagrajen z množičnim aplavzom. Nagrada je, tako kot fotografija sama, precej bolj intimna. Zadovoljstvo z narejenim majhnim korakom v svojem (fotografskem) razvoju. V poplavi fotografij od vsepovsod, ki zaman kličejo po aplavzu, je morda to še edino pravo zadovoljstvo, ki ostaja fotografom.
