Tiskane izdaje
»Moje ime je Jasmin Korbar in sem maturant gimnazije in srednje šole Rudolfa Maistra v Kamniku. V zavodu CIRIUS sem prebival od prvega razreda osnovne šole, sicer pa sem doma s štajerskega konca, iz Prebolda. Za fotografijo sta me pred tremi leti navdušila mentorja Matej Peljhan in Jure Kravanja. Sem močno gibalno oviran, lahko pa fotografiram z usti. Fotografija mi je dala nov zagon v življenju. Upam in želim si, da bi mi zdravje stalo ob strani, da se tej umetnosti popolnoma posvetim,« je zapisal avtor tokrat ocenjene fotografije, Jasmin Korbar.
Oprema: kompaktni digitalni fotoaparat Canon
Nastavitve: f 4, 1/160 s, ISO 200
Komentira
»Nastanek fotografije ima zanimivo ozadje. Najprej sem želel slikati le prijatelja na vrhu stopnic, v tem pa je v kader pritekel deček. Tega seveda nisem načrtoval, a sem v hipu zapazil priložnost za dobro fotografijo in jo tudi izkoristil. Končni rezultat je tako zaznamovan z elementom spontanega, ki nas vedno znova preseneti in opomni, zakaj imamo tako radi fotografijo,« je še pojasnil Jasmin.
Današnja fotografija je ena tistih, pri katerih si sporočilnost zgodbe izbori absolutni primat nad tehničnimi vrednostmi. Te so v našem primeru vsekakor ustrezne, opaziti je namreč avtorjevo tehnično podkovanost in občutek za kompozicijo, a kot smo že dejali, ključno vlogo igrata sporočilnost in čustvenost, ki s svojo silnostjo preglasita vse drugo.
Po besedah avtorja je bila fotografija najprej zastavljena kot preprosta upodobitev prijatelja, ki pa jo je zmotil nenapovedan vstop tretje osebe. Ta hipni dogodek je morda razblinil avtorjevo začetno vizijo, a s tem tudi v fotografijo vnesel novo dimenzijo in pridal snov za razmišljanje, prepuščeno naši osebni senzibilnosti. Manifestna razsežnost fotografije se nas takoj dotakne, nas s svojo izraznostjo vsrka vase in z nami ostane dolgo po ogledu. Avtorju smo hvaležni, da je z nami delil del svojega vsakdana; svoje gledišče nam je predstavil karseda doživeto in iskreno.
Stopnišča so hvaležen in zanimiv arhitekturni element. S sabo velikokrat nosijo bogato simbolno vrednost; vsakdo od nas se je že kdaj srečal s fotografijo, ki je stopnišču posvetila posebno pozornost, včasih celo toliko, da je zavrgla vsakršen človeški subjekt. Arhitekturni element, namenjen človeku, se tako do kraja osvobodi svoje namembnosti; zaživi kot nekaj, kar bogati svojo okolico in se z njo stopi v čudovito podobo. Toda govorili smo o simboliki. Stopnišče je kraj, kjer potekajo in se srečujejo poti, kjer se ljudje praviloma ne ustavljajo. Lahko bi rekli, da vsebuje sama ideja stopnišča neko mero urgentnosti, nemožnosti postanka, tako rekoč prisile, da nadaljujemo svojo pot.
Današnja fotografija se s to idejo razhaja. Avtor in njegov prijatelj sta si vzela čas, stopnišče med njima ni mesto, ki ga je treba takoj prepotovati, ampak raje sredstvo za izbrušenje perspektive in pozicioniranje subjekta v rahli daljavi. A vemo že, da ne ostane le pri tem. Tu nenadoma v kader vstopi deček, ta nenačrtovani element, ki – ravno zato, ker ni načrtovan del zgodbe – v stopnišču vidi zgolj namembnost, sredstvo za pot med točko A in točko B. Tu je čar te fotografije. V njej se prepletajo različna gledišča, neenotne vrednote, ki pa nekako stopijo skupaj in na koncu ustvarijo funkcionalno organsko celoto. Morda smo si ljudje med sabo različni, a skupaj tvorimo odlične zgodbe.
