Tiskane izdaje
»Fotografija je nastala letos na potovanju po čudoviti fotogenični pokrajini Islandije. Pokrajinska fotografija je žanr, ki mi je trenutno najbolj blizu, običajno so to barvne fotografije, tokrat pa sem jo v obdelavi spremenila v črno-belo in tako poudarila meglice, ki so na tej lokaciji najbolj pritegnile. Z osebama na posnetku sem želela prikazati majhnost ljudi nasproti naravi,« je zapisala avtorica danes izbrane fotografije Tanja Likeb.
Oprema: Canon EOS 70 D, Sigma 18-250
Nastavitve: f 8, 1/60 s, ISO 100, F 18 mm
Pred kratkim sem v komentarju črno-bele fotografije, posnete v Maleziji, razmišljal o tem, kaj iščemo oziroma pričakujemo, če se odrečemo barvam v pokrajinski fotografiji. Avtorici tokratnega posnetka je uspelo dodati tako rekoč vse, kar smo takrat pogrešali. Za posebnost ozračja poskrbijo meglice v prednjem planu, stopnjujejo pa ga lepo razpotegnjeni oblaki, ki se zato skoraj idealno ujamejo z meglicami. Vmes je enkratni greben Vesturhorna, svetla razpotegnjena melišča na njem so še en povezovalni člen med meglicami na tleh in nebu. Za boljši vtis, kako pomembno je nebo z oblaki, si poskušajmo v ozadju predstavljati vataste ciruse … Fotografija bi dobesedno razpadla na dva dela, nebo z oblaki bi ostalo povsem nepovezano z dogajanjem spredaj. Ko se odrečemo barvam, take komaj opazne povezave postanejo ključne za uspeh posnetka.
Kompoziciji nimamo kaj očitati. Nebo z grebenom si zaradi atraktivnosti zasluži, da zaseda dve tretjini kadra.
Tudi par je ujet na pravem mestu, da dokončno uravnoteži posnetek. To še poudari njuna umestitev v vodno elipso na tleh. Hkrati pa človeka dodata precej dinamike in celo prispevata nekaj zgodbe. Seveda bi bila fotografija odlična že brez njiju, ampak ostaja občutek, da bi bila vseeno malo prepusta. Brez ljudi bi skoraj zagotovo bolje delovala barvna različica.
Fotografija je torej tehnično in kompozicijsko odlična. Tudi odločitev za črno-belo pretvorbo je upravičena. Obdelava je izvedena dovolj pogumno, da so do veljave prišli vsi detajli, a hkrati toliko prefinjeno, da so se povsod ohranili.
Ena pogostejših napak pri pokrajinski fotografiji je ravno pretiravanje s kontrasti, ki odvzame mehkobo detajlov v srednjih tonih. Kje iskati rezerve pri tako uspeli fotografiji? Če smo res zelo (preveč?) natančni, nas zmoti preoster rob grebena z nekaj odvečnega sija, ki se ponovi tudi na robovih hlač. To kaže na malo pretirano ostrenje. Verjetno bi se prileglo več kontrastov, da se ublaži sivinski pridih. V fotografiji velja težko razložljivo pravilo, da se bolj obnese neparno število ljudi. Če imamo na primer dva človeka, nas takoj začne zanimati odnos med njima. Če radovednost ni potešena, nam ostane občutek, da nekaj manjka. To velja tudi za današnjo fotografijo. Tudi če se med moškim in žensko kaj dogaja, nam opazovalcem ostaja skrito. Je pa to edino, kar pogrešamo. Zato avtorici čestitke za odličen posnetek ene od islandskih klasik.
