AVDIO: Na zmajevem planetu

Kaj lahko pričakujemo od kitajskega stoletja? In kakšen bo naš položaj v njem?

sre, 25.10.2017, 06:00

V Pekingu se je pravkar končal kongres komunistične partije, na katerem je vrh največje politične stranke na svetu določil smernice srednje- in dolgoročnega razvoja azijske sile. Kot je že uvodoma sporočil kitajski voditelj Xi Jinping, ki je danes nastopil svoj drugi mandat na čelu partije, namerava Kitajska do sredine stoletja postati vodilna globalna sila v vseh pogledih.

O tem, kaj si lahko obetamo od kitajskega stoletja in kako turbulentno bi bil lahko videti čezpacifiški premik svetovne osi, smo se pogovarjali z dolgoletno Delovo dopisnico iz Pekinga in eno najboljših poznavalk sodobne Kitajske Zorano Baković.

Pogovor je potekal v torek, v slovenskem in srbskem jeziku. Za bralce, ki slednjega niste vešči, v nadaljevanju objavljamo prepis pogovora v celoti.

***

Zorana, kakor smo lahko razbrali iz Xijevega uvodnega govora, Kitajska goji velike ambicije. Katere postavljene cilje bi izpostavila kot ključne in kako uresničljivi so?

To je res, Kitajska ima ogromne ambicije postati največja sila sveta, kar je generalni sekretar centralnega komiteja Xi Jinping tudi jasno povedal. V prvi fazi se to nanaša na zelo pomemben prehod iz kvantitete v kvaliteto. Kitajska noče biti več znana v svetu predvsem kot proizvajalka cenenega blaga, ampak kot ustvarjalka kakovosti v vseh pogledih. To se nanaša tako na ekonomijo in industrijo kakor tudi na vojsko in vse druge aspekte kitajske družbe.

Kitajske ambicije so povezane tudi z velikimi obletnicami, ki se bližajo; prva bo leta 2021 stoletnica ustanovitve kitajske komunistične partije. Treba je poudariti, da so te obletnice za Kitajce pomembne, ker preračunavajo, koliko je katera komunistična partija oziroma socialistična država v svetu trajala, in hočejo tudi na ta način doseči rekord, ko bodo leta 2049 praznovali stoletnico obstoja Ljudske republike Kitajske. Do takrat hočejo doseči tudi srednjo stopnjo razvoja in se povzpeti na novo raven moderne in vplivne države.

Do leta 2050 pa hočejo postati globalna sila v vseh pogledih, seveda s socialističnim sistemom in pod vodstvom komunistične partije.

Kako dramatičen in korenit prelom z zgodovino azijske sile pravzaprav prinaša Xijeva doba? Govori se celo o njegovem prelomu s predhodniki.

Da, to je res velik preobrat, ker Xi pravzaprav odstopa od teorije Deng Xiaopinga, ki je izvedel velik obrat glede na prejšnjo fazo Mao Zedongovega socializma. To Xijevo odstopanje se nanaša predvsem na to, kar je jasno poudaril v svojem govoru, torej da namerava Kitajska postati sila, prepoznati pa ga je mogoče tudi v tem, da se Peking, še posebej v svoji zunanji politiki, obnaša kot zaščitnik svojih nacionalnih interesov in suverenosti, denimo v Južnem kitajskem morju, v Vzhodnem kitajskem morju, v odnosih z Japonsko in vse bolj tudi v odnosu do ZDA. Ne drži se torej več napotkov Deng Xiaopinga »skrij svojo svetlobo in previdno razvijaj silo, dokler ne nastopi pravi trenutek«.

Imamo torej novo Kitajsko, ki v mednarodni skupnosti nastopa samozavestno. Xi Jinping je, med drugim, tudi na tokratnem partijskem kongresu dejal: »Močni smo in verjamemo v same sebe,« kar želijo zdaj pokazati tudi s konkretnimi dejanji v odnosih z drugimi in, seveda, tudi v odnosu do lastne družbe.

Velik prelom za ves svet pa pomeni to, da bo ekonomsko uspešna socialistična država z enopartijskim sistemom, kakršne nismo imeli nikoli v zgodovini, ki ne le da noče privoliti v nikakršne ideje o demokratizaciji, večstrankarstvu ali delitvi oblasti na tri veje, ampak pravzaprav vztraja pri vrnitvi k visokocentraliziranemu sistemu oblasti, ki ga zdaj predstavlja avtoritarna oblast Xi Jinpinga, in deloma tudi pri vrnitvi h kultu osebnosti.

Vse niti azijske sile še vedno vleče kitajska komunistična partija. Toda kaj je do danes sploh še ostalo od kitajskega komunizma?

Veliko in hkrati nič. Nič v tem smislu, da če smo sploh kdaj imeli komunizem, ki so ga dosledno izvajali v skladu s pomenom te besede, po katerem so vsi enakopravni, potem takega komunizma na Kitajskem ni več. V kitajskem komunizmu se je ta ideologija dosledno izvajala samo v času vladavine Mao Zedonga, toda v tem času so bili Kitajci enakopravni zgolj v revščini, kar je zavrgel že Deng Xiaoping, češ da to ni pravi socializem.

Na drugi strani pa je do danes ostal partijski sistem, ki je nad vsem. To, kar zdaj gledamo, torej partijski kongres, ki poteka v Pekingu, je trenutek, ko se sprejemajo ključne odločitve. Na Kitajskem je namreč bolj pomembno, kdo je generalni sekretar partije, kot pa to, kdo je predsednik republike; partijski sekretar je torej nad vsemi drugimi funkcijami v izvršni oblasti. Partijski sistem je ta, ki odloča tudi o sistemu vrednot, ki ga bodo uveljavljali na vseh ravneh ekonomskega, družbenega in političnega življenja. To smo videli tudi v torek, ko je bil potrjen vpis Xi Jinpingove »misli« v partijski statut.

Partija absolutno ne odstopa od tega, da zapoveduje vse. Tako je, denimo, zapovedala, da imajo lahko kitajski pari zgolj enega otroka, zdaj jim je dovolila, da lahko imajo dva, mogoče jim jih bo v prihodnje še več. Partija bo torej še naprej odločala, kako naj v izbranem trenutku izgleda kitajska družba in v tem smislu partijski sistem obstaja še naprej, ne glede na to, ali Kitajci verjamejo v komunizem kot izvorno ideologijo ali ne.

Poleg tega je treba dodati, da je bil kitajski komunizem že za časa Mao Zedonga − še posebej pa to velja zdaj − nacionaliziran. To pomeni, da je vključeval veliko elementov kitajskega nacionalizma, prepričanja, da so Kitajci velik narod in velika civilizacija, ki mora biti ena od vodilnih oziroma, kot slišimo zdaj, celo prva in vodilna na svetu. Zato je ta komunizem treba razumevati iz malce širšega vidika.

Kitajci si od svojega vodstva obetajo gospodarski razvoj, višji življenjski standard in mednarodni ugled. Kaj pa si lahko od kitajskega vzpona obetamo mi?

To je ključno vprašanje, s katerim se moramo ukvarjati, Evropa pa mu že ves čas namenja premalo pozornosti. To se mora spremeniti, ker bomo imeli s Kitajsko, ki prihaja, še tesnejše, globlje in še bolj razvejene odnose, in to ne le na področju trgovinske menjave, ki je zdaj v središču pozornosti. Vedeti je treba, da si EU s Kitajsko vsak dan izmenja več kot poldrugo milijardo evrov blaga. Toda s Kitajsko bomo v prihodnje sodelovali tudi pri varovanju svetovnega miru, naj v tem kontekstu omenim le Severno Korejo. Sodelovali bomo pri reorganizaciji Združenih narodov, ki je očitno zdaj na vrsti. To se vidi skozi delovanje različnih teles Svetovne organizacije, pri katerem je treba vse pogosteje jemati v obzir tudi kitajski sistem vrednot.

Na podlagi tega sicer ne gre napovedovati konca svetovne ureditve, kot jo poznamo zdaj. Kitajska jo bo, vsaj za zdaj, samo modificirala. Poskušala jo bo zapeljati v svojo smer in jo redefinirati v nekaterih segmentih, in sicer na način, ki Evropi ni blizu in ki mu slednja po mojem mnenju tudi ne bi smela slediti, še posebej ko gre za definicijo človekovih pravic, za katero Kitajska vztraja, da bi morala biti prilagojena posamezni državi oziroma regiji in njenim značilnostim, in ne prepoznana kot univerzalna vrednota.

Ali lahko Evropa na tem področju in drugih, kjer bo Kitajska ob svoji krepitvi poskušala uveljaviti svoje kriterije, kaj naredi? Mislim, da lahko glede na to, da ima množico kanalov komuniciranja s Pekingom, in glede na to, da Kitajska nikoli ni bila in se nikoli ni definirala v vlogi, ki si jo je zamislila v tem trenutku. Zato je fleksibilna in se obnaša v skladu s taoističnim principom, po katerem sledi vetru, ki jo oblikuje, medtem ko piha. Zaradi tega bo pripravljena sprejeti tudi nekatere modifikacije svoje ideologije in posledično vsakega segmenta svojega vedenja.

Menjava na položaju globalne alfa sile je v zgodovini redko minila brez hudih pretresov in vojn. Je sploh kaj upanja, da se to ob zatonu ZDA in vzponu Kitajske, ki smo mu priča, ne bi zgodilo?

Seveda poznamo koncept Tukididove pasti, v katero so padale velike sile, ki so zamenjevale druga drugo. Vse kaže, da se lahko to spet ponovi, saj se Kitajska ne namerava več umikati, kot se je doslej. Ko so se v preteklosti dogajali trki ameriških in kitajskih interesov, se je večinoma potegnila nazaj, kar smo videli na evropskih tleh, pozneje na Bližnjem vzhodu, nato pa celo v neposredni bližini kitajskih meja. Kitajska ni hotela v nobenem pogledu izzivati ZDA. Vse do zdaj.

Zdaj pa pravzaprav prihaja do neposrednega stika dveh ideologov. Eden je Xi Jinping, ki je ideolog že po svoji funkciji partijskega šefa, drugi pa ameriški predsednik Donald Trump, ki ima zelo tvegano ideologijo oziroma slog vladanja, ki se imenuje igra ničelne vsote in pomeni, da lahko ena stran pridobi le na škodo druge. Trump je doslej dejansko vodil politiko, po kateri lahko azijsko-pacifiški regiji dominira ali Amerika ali Kitajska, po kateri torej ni prostora za obe, Kitajska pa te njegove politike zelo očitno noče sprejeti.

Prezgodaj je še za ugotovitev, ali bo to pripeljalo do resnega spopada ali ne, saj moramo prej videti, kaj se bo sploh zgodilo v neposredni kitajski soseščini, na Korejskem polotoku. Toda prvi signali ne kažejo prav dobro. Za zdaj je zelo jasno predvsem to, da Kitajska ne namerava opustiti svojih dolgosežnih ambicij − in za to niti nima razloga. Pravzaprav ima razlogov, da se izogne konfrontaciji, morda pa celo resnemu spopadu z ZDA, vsak dan manj.

Prijavi sovražni govor