O strahu in drugih demonih: Tesnoba od A do Ž

Od definicije tesnobe z dr. Petrom Praperjem do različnih pojavnosti strahu in drugih demonov s slovenskimi literati in literatinjami.

Objavljeno
06. oktober 2017 12.02
Dijana Matković
Dijana Matković
Ne glede na to, kje v življenju se nahajamo - nikoli ni odveč, če smo dobro opremljeni z uvidi, znanjem in orodji za čustovanje in predelovanje čustev, med katerimi mesto najbolj zagonetnih zaseda prav tesnoba. Nemara zato, ker nam kaže tisto, kar je zadaj - kar smo spregledali, potlačili, s čimer se nismo soočili, kaže na strah, ki ne najde pravega odvoda. Razlogov tesnobo je pravzaprav toliko, kolikor obstaja specifičnih situacij in okoliščin, v katerih se ljudje znajdejo. Kar je potrdila tudi knjiga Antologija tesnobe (Lud Literatura, 2016), na podlagi katere so nastali podcasti, saj se je skozi različne vhode v tematiko kmalu pokazalo, da imamo pred sabo pravzaprav enciklopedijo tesnobe.

Za vas smo na enem mestu zbrali posnetke branj nekaterih avtoric in avtorjev, ki so prispevali svoje eseje, pričeli pa smo s strokovnjakom. Poslušajte, kaj je o tesnobi povedal dr. Peter Praper, psiholog, profesor, izvedenc za skupinsko terapijo ter enem izmed začetnikov psihoterapije pri nas:


Prečutiti preteklost

S pisateljica Ano Schnabl v eseju opisuje travmatične trenutke odraščanja, s katerimi se je soočala na način »ohladitve« - izklopa čustev in poskusa razumevanja situacije. S sijajno sposobnostjo samorefleksije opisuje, kako se je morala kot odrasla oseba čustvovanja (ponovno) priučiti ter predelati preteklost, da bi v odraslo dobo vstopila kot avtonomna oseba, ki jo definira tisto, za kar se odloča, in manj tisto, kar se ji je zgodilo.

Kako reagira avtor(-ica), ko dobi naročilo, naj piše o tesnobi? Kakšne odzive na esej je Ana Schnabl prejemala od bližnjih, še posebej staršev, ki se v eseju tudi pojavita? Kako je dejstvo, da se je morala ustreznega čustovanja naučiti po dvajsetem letu, povezano z njenim obsesivnim pisanjem o človeških čustvih? Poslušajte pogovor z Ano Schnabl:

Psi grizejo, mar ne?

Pesnik Jure Jakob nas je v eseju z naslovom Pes nas je popeljal do tistega trenutka otroštva, ko se mu je sredi igre zgodil nepričakovan vdor nasilja, ki si ga kot otrok ni znal razložiti. Bližnje srečanje s čekani psa in nedoumljivost dogodka sta se posledično razrasla v fobijo. Poslušajte Jureta Jakoba ob branju:

Kako Jure Jakob Kako kot odrasla oseba gleda na pse in strah, povezan z njimi? »Zavedam se, da delam psu krivico. To je jasno,« v pogovoru pove Jakob. Toda kljub razumski odrasli distanci še vedno goji »taka čustva, kot da gre za osebno stvar med mano in psom«. Mu je uspelo svoj strah, svojo mržno do psov naposled odvozlati, pa tudi - kakšen strah predstavlja pisanje? Poslušajte:

Izguba tal pod nogami

S priznanjem Prešernovega sklada nagrajena pisateljica Suzana Tratnik, dobitnica nagrade novo mesto za zbirko zgodb Noben glas (Beletrina, 2016), znana tudi po svojem dogoletnem aktivističnem delu na področju lezbičnega gibanja, nas povede v »Orwellovo leto 1984«, v brbotanje ljubljanskih alternativ, intimno pa v iskanja svojega prostora pod soncem - skozi postopna dognanja o družinskih in ljubezenskih odnosih, skozi stranpoti in, kasneje, usmeritev v pisanje, skozi vse pogostejše izrekanje svoje spolne usmerjenosti.

To je bilo obdobje njenega prvega spoznavanja tesnobe, ki ji - tako kot tedanji zdravniki - ni znala najti imena. Podobno obdobje in z njim občutje izgubljanja tal pod nogami se je ponovilo, ko se je po tridesetem letu znova znašla sredi praznega prostora. Poslušajte avtorico ob branju eseja iz Antologije tesnobe z naslovom Meritve teže praznine:

»Ko prideš s strahom daleč, je edina izbira boj,« na vprašanje, kaj jo je motiviralo za izzivanje napadov panike, za soočanje s tesnobo, odvrne Suzana Tratnik. V pogovoru je povedala tudi, kako sta povezana občutje tesnobe in pozicija robnosti oziroma na kak način se pripadniki drugačnih spolnih usmerjenosti spoprijemajo z negativnimi sporočili iz okolja. Poslušajte v pogovoru:

Hipohondrija

Hipohondrija ni drugega kot tip poštenosti, v eseju F45 zapiše srbski sodobni klasik Dragan Velikić. Poštenosti, v kateri se odkrito prizna strahove, ki niso izmišljeni, saj obstajajo kot možnost.

V nadvse duhovitem eseju iz zbirke Antologija tesnobe (Lud Literatura, 2016; uredila in prevedla Dijana Matković) izvedite, zakaj se Velikić na potovanja odpravlja z majhno priročno lekarno, zakaj je nekaj časa potoval z vrvjo ter kaj v njegovi potovalki počne likalnik, če tam ni za likanje?

Dragana Velikića smo poklicali v švicarsko mesto Zug, kjer je bil na rezidenčnem bivanju, tik pred vrnitvijo v Beograd. Preverili smo, kako se - »človek, ki je pripravljen na vse« - počuti pred vnovičnim potovanjem, kajti »največ nevarnosti preži ravno na potovanjih«. Prav tako je razložil, kaj si o eseju misli njegov sin, psihiater in nevrolog - poklic, v katerega je Velikić na nezavedni ravni svojega sina usmeril, da bi imel, kot vsak dobri hipohonder, pomoč vedno pri roki.

Pobeg iz geta

Z esejem iz zbrike Antologija tesnobe se je predstavil tudi pesnik in pisatelj Jurij Hudolin.
V prispevku Geto opisuje pot in šestmesečno bivanje na pisateljski rezidenci v Prištini, kjer je zaradi kulturnih razlik doživel občutek izoliranosti, s tem pa tudi osamljenost in naposled paranojo:

V pogovoru ob eseju je Jurij Hudolin, ki je prav pred kratkim izdal tudi nov roman (Osnove ljubezni in zla, Beletrina, 2016), pojasnil, da je paranoja izhajala iz pomanjkanja »dialoga s prostorom in ljudmi, ki te obkrožajo«. Razložil je tudi, na kako ga je do tridesetega leta zaznamovalo dejstvo, da je odraščal v nasilnem okolju. Kako se je izvlekel? Kaj je na drugi strani vprašanja, ki si ga je skozi leta postavljal - »Kaj, zaboga, je s tabo narobe?«

Odločitev za podpičje

Esej za Antologijo tesnobe je bil prvi, ki ga je sploh kdaj napisala ali, če smo natančni, javno objavila. Ana Pepelnik je pesnica in prevajalka, ki ima za seboj že pet pesniških zbirk, med njimi ravno izšlo zbirko, ki nosi naslov po skoraj »ponarodeli« pesmi z naslovom Tehno.

Pisanje pesmi in prevajanje, to že, toda v esej je do povabila k pisanju o tesnobi ni vleklo. Kar je po privolitvi v sodelovanje naposled napisala, je naravnost presunljivo: z natančnostjo pesniškega upovedovanja je prikazala trenutke, ko se svet iz veselja in navdušenja prekucne v temo, situacije, v katerih si želimo biti kar se da nevidni, zvočno in vizualno nesnago, ki zlomi krhek ritem, ki nas za silo poganja, vse do opisa spopadanja z dokončnim izginotjem, torej smrtjo.

Ana Pepelnik v eseju Ana ne more dihat:

V pogovoru je Ana Pepelnik razložila, kako se je soočala z idejo pisanja o tesnobi, potem pa s tesnobo samo - zakaj je najhujša, preden ji izide pesniška zbirka? Pa tudi, kako jo je bolečina izgube prebudila v življenje.

Gledanje v brezna

Širša javnost je Davorina Lenka bolje spoznala ob romanesknem prvencu Telesa v temi (Center za slovensko književnost, 2013), zgodbi o pisatelju-kastrirancu, nagrajeni z nagrado kresnik. Kot je Lenko povedal v intervjujih, so pisanje romana poganjali (neutemeljeni) strahovi glede lastnega zdravja in izgubljanja moči.

Zbirko zgodb Postopoma zapuščati Misantropolis (Center za slovensko književnost, 2016) je bil nominiran za nagrado novo mesto. Ob dejstvu, da prav kmalu izide njegov novi roman z naslovom Bela pritlikavka, ni videti, da Lenka v kakršnem koli smislu zapuščajo moči. Obenem bi lahko sklepali, da ga ne zapuščajo niti strahovi.

V eseju za Antologijo tesnobe z naslovom O strahu, breznih ter smiljenju samemu sebi pogumno nadaljuje s stanjem sredi notranjih viharjev in preciznim opisovanjem, kar ob tem vidi. Prisluhnite avtorjevemu branju eseja:

Iz česa se napajajo njegovi strahovi? Lenko v pogovoru pove, da je strah pred višino, ki je v ospredju pričujočega eseja, »zgolj eden izmed simptomov nečesa globljega«. Meni, da gre za »temeljno nezaupanje vase, zaradi katerega že sprehod po balkonu postane interna bitka za preživetje«.

Kdaj je njegova tesnoba postala bolj intenzivna? Zanka: ko mu je »v življenju začelo iti na bolje«. Tedaj se je tudi odločil, da prične zadevo raziskovati s terapevtom. Prisluhnite pogovoru:




Knjiga Antologija tesnobe je zbirka esejev, ki je lani izšla pri založbi Lud Literatura - prispevke o strahu, fobijah in tesnobi so napisali slovenski in tuji avtorji, kot so Uroš Zupan, Suzana Tratnik, Dragan Velikić, Andrej Nikolaidis, Jasmin B. Frelih, Ana Schnabl in mnogi drugi.

***

Preberite tudi:

Dijana Matković, Antologija tesnobe - uvodnik: Tesnoba - nekaj, kar se ti zgodi, ne nekaj, kar si

Avtorica projekta O strahu in drugih demonih: Dijana Matković

Glasba: Igor Matković

Tehnična podpora: Andrej Miholič, Voranc Vogel in Maja Čakarić

Dijana Matković. Foto: Lenart J. Kučić