Strašno hudi: Nejc Gazvoda

Preklaplja med literaturo, filmom in gledališčem. Tako samokritičen, da »bi bil najbrž na tabletah, če bi bil Američan«.

čet, 02.11.2017, 08:00

Na podkaste se lahko naročite na itunesih ali pa si bližnjico do njih uredite v kateri od aplikacij za mobilne telefone.

Dogovorili smo se na Delu, a čakal naju je v predverju Radia Slovenija. Kar sva sprejeli − glede na to, da posegava po radijskih orodjih − kot kompliment. Poleg tega je pomota marsikdaj dobro izhodišče za zgodbo. Te pa Nejc Gazvoda stresa iz rokava. Kratke, romaneskne, filmske, gledališke ... Očitno ima tudi nos za to, da zanje ujame pravi trenutek.

Recimo, zadnja gledališka predstava, pod katero se je podpisal, je tako rekoč napovedovala letošnjega Nobelovega nagrajenca za literaturo. Ljudje, kot smo mi je nastala po motivih romana Ostanki dneva Kazua Ishigure. Nejc zanika, da bi imel nadnaravne sposobnosti. »Ishiguro imam rad, to je vse,« odvrne, a prizna, da je bilo sovpadanje hecno naključje.

Predstavo je delal v Anton Podbevšek Teatru, v Novem mestu, od koder je Nejc doma. In kamor se je po tem, ko se je že ustalil v Ljubljani, za krajši čas znova preselil. »Kot pravi Slovenec sem šel domov, da nisem imel stroškov.« Denar je potreboval za svoj filmski prvenec Izlet. Ne le da je bil film izjemno uspešen, zdi se, da je postal tudi brezčasen. »Če bi ga zdaj posneli, je situacija ista: mladi še vedno nimajo služb, Grčija je v istem sranju, le prebežnikov v Izletu ni in so edina nova tema. Prav grozljivo je, da je film še vedno aktualen.«

A to je le utrinek iz Nejčevega ustvarjalnega opusa, ki že zdaj šteje zbirko kratkih zgodb, tri romane, dva celovečerca, gledališke predstave, med njimi tudi prvo kriminalko v štirih delih. In kje se Nejc najbolje počuti? »Rad imam tišino in mir, ko pišem, rad imam norost iz filmskega sveta, rad imam, kako se na odru začne graditi predstava ...« Pri vsem pa je ključno, kot pravi, čutenje. »Gardaland te vznemiri tako, da ti želodec vrže v prsa, jaz pa hočem, da nekaj od zunaj pride in ostane. To nima zveze z atrakcijo, ampak z emocijo.«

Na podkast se lahko naročite na: iTunes ||| Android ||| RSS

In kako sprejema sebe kot ustvarjalca? Ni jih malo, ki se ne ozirajo nazaj, kakšno delo so ustvarili. Nejc ni med njimi, pravi pa, da ima s tem kar nekaj težav, ker je tako zelo samokritičen. »Woody Allen ne more gledati svojih filmov, Mike Leigh pa pravi, zakaj bi zahteval od koga drugega, da jih gleda, če jih ti ne moreš gledati za sabo. Jaz sem nekje vmes. Razumem enega in drugega, si pa včasih tudi kaj prišparam ... če bi bi bil Američan, bi bil zagotovo na kakšnih tabletah,« pojasni v smehu.

In na čem je zdaj − kot Slovenec? »Na nič posebnega, celo kaditi sem nehal!«

Prisluhnite Nejcu v novi epizodi Strašno hudih.

Prihodnjič?

Prihodnjič, to bo 15. novembra, pa bova plesali, stali na gledaliških deskah, osvojili hudo, ampak res hudo nagrado, pa v roke vzeli kakšno filozofsko delo. No, izkazalo se bo, da bi sami v takšne čevlje težko stopili, zato pa jih kot z lahkoto ubuje najina sogovornica.

Če se pri vas skriva kakšna ideja, predlog, namig ..., jo odprtih rok sprejmeva na naslovu strasnohudi@delo.si, po novem pa tudi na facebook profilu Strašno hudi.

Podcast Strašno hudi ustvarjava Maja Čakarić in Klara Škrinjar.

Nanj se lahko naročite na:
iTunes ||| Android ||| RSS

Glasba: Koala voice
Obdelava zvoka: Gregor Zemljič
Likovna podoba: Mashoni

Prijavi sovražni govor