Strašno hudi: Polona Samec

Danes je svetovni dan živali. Le kaj bi nam povedale, če bi znale govoriti?

sre, 04.10.2017, 08:00

Na podkaste se lahko naročite na itunesih, ali pa si bližnjico do njih uredite v kateri od aplikacij za mobilne telefone.

Le kaj bi nam živali povedale, če bi znale govoriti? Ker je ravno danes svetovni dan živali, bi jim z veseljem dali besedo, a sva jo iz praktičnih razlogov raje predali strašno hudi Poloni Samec, vodji Zavetišča za zapuščene živali Horjul, ki je oskrbela že nešteto ranjenih, zapuščenih in izgubljenih živih bitij. In kaj bi nam rekle? »Da žival ni človek,« je globoko prepričana.

Tokrat smo v podkastu skupaj na dan potegnili vse radosti in slabosti, ki jih ima človek ob druženju s svojimi ljubljenčki, in ugotovili, da ima vsak kovanec lahko dve plati: pretiravanje, tudi v ljubezni, živali marsikdaj škoduje, zgodi pa se tudi, da se na videz naklepno zanemarjanje živali izteče v zgodbo o žrtvovanju in pomoči človeka, katerega življenje se izteka.

Polona se tako spominja psičke, ki je živela v neprimernih razmerah, in njenega lastnika, ki je ob njenem prihodu dobesedno padel na kolena in prosil: »Ne mi še tega vzeti. Je vse, kar imam.« Bil je bolan, osamljen, »le še na smrt je čakal«. Z inšpektorico sta poklicali socialno službo, mu omogočili zdravniške preglede in lajšanje bolečin. Psa sta mu vzeli, sterilizirali, cepili, postavili pesjak z lastnim denarjem. Vsak drug dan se je nato vozila k njemu 45 kilometrov daleč in mu nosila kosilo, psički pa brikete.


Polona Samec. Foto Voranc Vogel

»Pomagaš tam, kjer lahko,« pravi Polona. Včasih pa se ne da, razumljivo, če te pričakajo z vilami in letijo za teboj kot snete sekire. A jeza takrat ni čustvo, ki bi ga spustila z vajeti. Vsaj ne več. Pokličeš policijo, opravijo svoje, »sama pri sebi pa si mislim, ah, saj nima smisla, če bi tako izgubljala energijo«.

Marsikomu bi energije že zmanjkalo, pri Poloni pa je videti, da se njene baterije nenehno polnijo. Morda tudi zato, ker se morajo. Zavetišče, ki ga vodi, pokriva območje od Sežane do Kamnika. Vsako leto oskrbijo okoli 200 psov in 600 mačk, precej jih oddajo, večina »izgubljenčkov« pa prej ali slej najde pot do svojega lastnika. Nekatere pa ostanejo le njene: Moro, recimo. Našla ga je z odrezanim gobcem in ušesi ... Posvojila ga je in je zdaj že deset let z njo.

Prisluhnite Poloni v novi epizodi Strašno hudih.






Naslednjič?

Naslednjič, to bo 18. oktobra, pa na svet kukava skozi kable, lastnoročno prenašava internetne paketke in se podajava v gverilo.

Če se pri vas skriva kakšna ideja, predlog, namig ..., jo odprtih rok sprejmeva na naslovu strasnohudi@delo.si, po novem pa tudi na facebook profilu Strašno hudi.

Podcast Strašno hudi ustvarjava Maja Čakarić in Klara Škrinjar.

Nanj se lahko naročite na:
iTunes ||| Android ||| RSS

Glasba: Koala voice
Obdelava zvoka: Gregor Zemljič
Likovna podoba: Mashoni

Prijavi sovražni govor