Tiskane izdaje
»Zjutraj so vojaki obkolili Povir. Bil sem v hiši, ko sta vstopila dva vojaka − ravno sem se odpravljal sekat drva nad vasjo. A sta ukazala, da moram takoj z njima. Vsi so začeli jokati.«
Tako se prisilnega vpoklica v italijansko vojsko spominja Izidor Čebron, član 1. prekomorske in 13. proletarske brigade. »Na hitro smo se morali odpraviti, gnali so nas na kamion, peljali v Sežano, spravili v karabinjersko postajo in od tam v Trst,« opisuje začetek poti na jug Italije.
Po kapitaluciji Italije so popravljali ceste, nato pa je izvedel, da se Slovenci zbirajo v Tarantu, kjer se je prvič v življenju dotaknil morja. Tam je z zvijačo prebežal k partizanom.
Da je šel k partizanom, so bile ključne besede prvoborke Vide Tomšič. »Nič nisem razumel. Rekel sem: Glej jo, kako pridiga! Nisem nikoli nobenega slišal, da bi tako govoril, le župnika v cerkvi. In ko je skoraj končala, je dvignila roke gor in rekla: 'Vi, Primorci, vaše mesto je tam gor, vi se morate boriti, da boste govorili materni jezik in da ne boste več hlapčevali!' In smo se takoj vsi odločili − za nič drugega nisem šel v partizane kot za to. Kdo je vedel za kakšne komuniste! Nihče nič.«
Tako je z juga Italije z angleško bojno ladjo priplul na Korčulo, kjer so jih tik pred božičem napadli Nemci. »Tisti dan se je izkrcalo okoli 3000 Nemcev in nas napadlo. Bili so oboroženi do zob, mi pa nismo imeli nič. To je bil krvav božič, kot rečejo Korčulani, v štirih dneh smo izgubili 350 fantov.«
Konec vojne je dočakal maja v Sloveniji v Gornji Kungoti.
