Tiskane izdaje
»Zdelo se mi je, da sem samo malo spremenil dom,« se svojega časa v izgnanstvu v Nemčiji spominja 89-letni Lojze Antončič. Pred začetkom vojne je živel v Globokem pri Brežicah na majhni kmetiji, nato pa so ga skupaj z družino izgnali.
»Od vasi do vasi so pobirali ljudi in jih pošiljali v Reichenburg [Brestanico], kjer so jih razporedili na transporte in speljali gor. Kdor je pobegnil, preden so ga prišli iskat, se je moral preživljati sam. Mi nismo imeli kam, pa tudi nismo hoteli biti nikomur v breme. Gremo, kar bo, pa bo, če bomo preživeli, bomo, če ne, pa ne,« je povedal o svojih doživetjih med vojno, ki je spremenila svet.
V taborišču, kamor so prispele tako cele družine kot posamezniki, so jih porazdelili po kmetijah. »Jaz sem prišel na kmetijo ob francoski meji, kjer je bila samo gospodarica. Hranil sem krave, imela je tudi vinograd ... Zdelo se mi je, kot da sem samo malo spremenil dom,« pravi. Kmalu so jih znova poklicali v taborišče in prerazporedili po kmetijah, le njegovega brata so dodeli za šoferja k nunam, ki so na območju skrbele za zdravstvo.
Lojze je skupaj s staro mamo pristal na eni od kmetij. Gospodarica je bila z njim še nekako zadovoljna, ne pa tudi s staro mamo, ki je bila, kot pravi, »že takrat stara 73 let, zato je vedela, da od nje ne more imeti veliko koristi«. »To je ropotala, če ne drugače, pa kadar smo šli h kosilu ali malici,« pravi. Ob eni od teh priložnosti je vstal in rekel: »Gospa, jaz nisem kriv, jaz se nisem silil, dajte mi papirje, pa grem takoj.« Gospodarica ju je naslednji dan odpeljala in ju pustila pred občino. Staro mamo so nato k sebi vzele nune in za njo skrbele do konca vojne, on pa je bil nekaj mesecev pri županu. »Moram reči, da sem se imel tam kar prijetno, imel sem dovolj hrane in vsega. Z županom sva se pogovorila kot s kakšnim očetom,« se spominja. Nato so enega od tamkajšnjih kmetov vpoklicali v vojsko, on pa je prevzel vodenje njegove kmetije in tam ostal do konca vojne.
»Ko je bilo konec vojne, smo se morali spet zbrati, saj smo bili vsi raztreseni po okoliških vaseh.« Doma jih je pričakala prazna hiša. Šele v dveh, treh letih so počasi znova sestavili svoje življenje.
