Aleksej Jurca, prepameten za ta svet

Pri petih je sprogramiral svojo igračo. Preskočil je dva razreda, se dolgočasil v gimnaziji. In zdaj premagal najboljše v astronomiji in astrofiziki.

sob, 02.12.2017, 10:00

»Puberteta? Če je Aleksej osredotočen na nekaj, kar mu je v izziv, potem uporništvo izgine.« Mama Melita

»Zdaj, na faksu, ima linearno algebro, ki mu je všeč, saj se podaja na bolj strog matematični način; to Aleksej rad posluša, čeprav ni to zanj nič novega.« Oče Anton

»Nikdar nisem prav veliko klepetal s sošolci. Tukaj, na Tajskem, pa smo si imeli s sotekmovalci kar nekaj povedati.« Aleksej

***

Na Tajskem sta svoje znanje merila tudi Luka Govedič in Marko Čmrlec in na koncu prejela pohvali. Luka obiskuje četrti letnik 2. gimnazije v Mariboru, Marko pa tretji letnik bežigrajske gimnazije.

Pri petih je iz igralnega kompleta sestavil in sprogramiral pralni stroj. Preskočil je dva razreda, med poukom prebiral učbenike za naprej. Celo na bežigrajski gimnaziji je kdaj zaspal med šolsko uro, pa tudi na fakulteti profesorji z dodatnim čtivom zaposlujejo njegov um. Zdaj je postal absolutni zmagovalec na mednarodni olimpijadi iz astronomije in astrofizike, kar doslej ni uspelo še nobenemu Slovencu na katerikoli naravoslovni olimpijadi iz znanja.

Aleksej Jurca je droban in izrazito miren mladenič. A ko beseda nanese na področje, ki ga ima rad – fiziko, astrofiziko, astronomijo, opazovanje neba … –, mu oči zažarijo, obraz raztegne v nasmeh in nenadoma se živahno razgovori. Sedimo pri njih doma, v Ljubljani, starši, umaknjeni ob stran – mama Melita se le toliko vključi, da prinese medaljo in certifikat, ki potrjujeta, da je bil Aleksej letos brez konkurence –, mu prepustijo vso pozornost. To v teh dneh vsekakor ima: poslušalci Vala 202 so ga izbrali za ime tedna, opravil je že več intervjujev …

Prizna, da je odgovarjanje na novinarska vprašanja skoraj bolj naporno kot reševanje nalog na olimpijadi, pa čeprav gre za hudo garanje. Zlasti to velja za teoretični del – pet kratkih, pet srednjih in pet daljših teoretičnih nalog, ki zajemajo celo področje teoretične astronomije (razlaga pojavov v vesolju) in astrofizike (»to je, preprosto povedano, ugotavljanje, kaj se dogaja v vesolju,« pojasni Aleksej) – , ki jih tekmovalec rešuje pet ur, nato se mora izkazati še v obdelavi astronomskih podatkov, nazadnje pa sledi še praktični del, opazovanje neba, ki pa ga je letos nekoliko okrnilo slabo vreme.

»Izračunavati smo morali, na primer, položaj zvezd na nebu, orbit planetov na različne načine … Pri obdelavi pa med drugim razdaljo do Magellanovega oblaka na podlagi kefeid.« Hm, česa? »Kefeide so zvezde, ki so zelo fine za določanje razdalje, ker se jim svetlost spreminja lepo periodično, iz tega, kako dolgo periodo imajo, pa se da izračunati, kako svetle so. In če veš, koliko seva zvezda, in veš, kako svetlo jo vidiš na nebu, lahko zelo preprosto izračunaš, kako daleč je od tebe,« mu gladko izleti iz ust.

Čudežni otrok

To so starši že kmalu ugotovili, okolica pa bolj ali manj s težavo sprejela. »Ja, ja, vsak otrok je danes poseben,« je Aleksejevi mami Meliti pred približno ducatom let, ko je bilo treba malega nadobudneža vpisati v šolo, naveličano navrgla svetovalka na eni od ljubljanskih osnovnih šol. No, motiti se je človeško ... Zdaj 17-letnik devetletko opiše z eno samo besedo: »Dolgčas!« In to kljub temu, da v prvi razred po priporočilu psihologov, ki so testirali njegove izjemne umske sposobnosti, sploh ni hodil, sredi četrtega pa preskočil v petega. »K sreči so se vedno pojavili pedagogi, ki so želeli in znali delati z njim. Je pa res, da si tudi Aleksej ni pustil (po)lomiti kril,« pove oče Anton.

»Sva pa pogosto poslušala, da so težave z njegovo socializacijo, da se ne druži dovolj z drugimi … Dokončno so se umirili v sedmem razredu, ko je začel nizati uspehe – in s tem dvigal ugled šoli – na naravoslovnem področju. Že od malega je zelo radoveden, učljiv, vodljiv ... Je pa znal biti dokaj nemiren dojenček, če ga nisi s čim zaposlil,« se spominja mama, oče nadaljuje: »Pri treh letih sva mu kupila komplet Fischertechnik, po načrtu je sestavil pralni stroj. Pri petih letih je že programiral njegov robotski vmesnik; po opazovanju pravega pralnega stroja je svojega sprogramiral tako, da se ni zagnal, če vratca niso bila zaprta, da se je boben lahko vrtel v obe smeri, da je pri 40 stopinjah Celzija zagorela lučka …«



12-letni Aleksej na državnem tekmovanju iz fizike za osnovnošolce na Pedagoški fakulteti v Ljubljani aprila 2012. Foto: osebni arhiv

Najbolj zanimivo izven pouka

V osnovni šoli se je nato tolažil predvsem z matematiko, v srednji šoli ga je potegnila fizika, ob državnih tekmovanjih, ki jih prireja Društvo matematikov, fizikov in astronomov Slovenije (DMFA), pa se je navdušil še za astrofiziko in astronomijo. »V bistvu me že od nekdaj zanima vse, kar je v povezavi z znanostjo, s tekmovanji pa sem se res usmeril v smer fizike in vesolja.« Ob tem je hodil še na tekmovanja iz lingvistike, »ampak bolj z vidika reševanja logičnih problemov«. Aleksej ima, kot pravi mama, res široko paleto nadarjenosti, »in je k sreči vedno znal iz okoliščin potegniti najboljše. Je pa res, da bi bilo to brez ljudi, ki so ga razumeli in podprli, precej težje, če sploh.«

Oče dopolni: »Dejstvo je, da je Aleksej večino tega, kar ga je vsaj malo vznemirilo ali zaposlilo, dobival z neformalnim učenjem. Že kot predšolski otrok je užival na delavnicah iz biologije v živalskem vrtu. V drugem razredu so mu v šoli dovolili teden dni odsotnosti, da se je lahko v muzeju v Bistri udeležil dnevov fizike in elektrotehnike. V zadnjem triletju pa mu je matematik, prof. Zlatan Magajna s pedagoške fakultete, samoinicativno enkrat na teden razlagal povsem zunajšolsko matematiko, ob tem pa izposloval še, da je lahko v šoli sam delal po učbeniku. Konec devetega razreda je imel tako predelan učbenik za prvi letnik gimnazije … Na gimnaziji ga je v krožku fizike navduševal prof. Ciril Dominko. In tudi zdaj, na fakulteti, je od profesorice Andreje Gomboc dobil debelo knjigo astrofizike, da bo lahko začel delati tisto, kar ga zanima, in se tako zamotil med predavanji,« pripoveduje oče Anton, ki je sina uvedel tudi v opazovanje neba.

Z vso opremo, ki je je iz leta v leto več in je tudi vse bolj kakovostna, nekatere dele sestavljivega teleskopa pa sta tudi predelala po svoje za lažje opazovanje, zdaj nadgrajeno še s fotografiranjem, se pogosto odpravita na Kurešček. Kadar so seveda dobre razmere za to. »Vreme in luna. Za luno pravimo, da je najhujši svetlobni onesnaževalec, saj če je polna, tako razsvetli nebo, da se ne vidi skoraj nobenega zanimivega objekta,« razloži Alek­sej. Zdaj, pozimi, ni treba tako pozno na potep. »Astronomska noč se začne približno uro po sončnem zahodu,« pove in doda, da z očetom navadno sama hodita zret v nebo, saj njegova mlajša dva brata (skoraj 15 in skoraj 9 let), ne kažeta takšne strasti do naravoslovja kot Aleksej. No, on, kot pravi, pa nima posebne strasti do športa, tako da se sprošča ob računalniških igricah, najraje z minecraftom.

Skoraj brez učenja


Oče se ne spomni, da bi kdaj videl Alekseja pri učenju, a mu je šlo kljub temu odlično od rok; tudi na maturi bi bil diamantni maturant (vse mogoče točke na višjem nivoju reševanja), pa je izgubil točko, ker »se mi res ni ljubilo pisati dolgoveznega poročila za kemijo, in to na roko«. »Stvari, za katere meni, da ne bo imel koristi od njih, ali pa ga ne zanimajo preveč, kar spregleda, recimo nekaj seminarskih, tako da zaključene ocene niso bile vedno petice,« pojasni mama. Tudi za olimpijado na Tajskem se ni kaj posebej pripravljal, »ker sem večino predavanj – v glavnem gre za področje astrofizike, ki ni zastopana pri pouku – že poslušal prejšnja leta in sem zato obvladal snov, vadili pa smo predvsem z nalogami s preteklih olimpijad«.

V priprave tekmovalcev je sicer vključenih kar nekaj strokovnjakov, prof. dr. Andreja Gomboc in Katja Bricman z Univerze v Novi Gorici, dr. Dunja Fabjan in Krištof Skok z Univerze v Ljubljani ter Andrej Guštin z DMFA Slovenije, ki je bil vodja letošnje odprave na Tajsko. Guštin je tudi ključni človek, da se slovenski mladi genialci lahko udeležujejo mednarodne olimpijade iz astronomije in astrofizike (IAAO), saj je leta 2009 podal pobudo, da se tudi pri nas uvedejo tekmovanja iz astronomije. Organizacijo in finančno podporo je tako prevzelo DMFA, kar se je izkazalo za vrhunsko potezo, saj naši tekmovalci že od začetka dokazujejo, da s svojim znanjem sodijo v svetovni vrh. »Očitno imamo dober način za to, da lahko kot majhna država organiziramo in dobro pripravimo navdušene dijake, da so konkurenčni v svetovnem merilu,« meni Guštin.



Dokazno »gradivo«, da je bil Aleksej na Tajskem najboljši. Foto: Tomi Lombar

A da se sploh uvrstijo v ekipo, morajo skozi dolgotrajen izbirni postopek: prvo sito je državno tekmovanje iz astronomije, najboljše nato čaka preskus na sanktpeterburški astronomski olimpijadi – »tam ne smemo uporabljati kalkulatorja, pa tudi vse formule in konstante moraš vedeti na pamet«. Aleksej je bil že tam neprekosljiv, saj je postal absolutni zmagovalec in je tako prejel največ točk za uvrstitev med olimpijce.

Ti so morali nato uspešno opraviti še Messierjev maraton. »Astronom Charles Messier je v 18. stoletju naredil katalog objektov globokega vesolja, ki zdaj, še z nekaj dodanimi, velja za katalog 110 najsvetlejših in najlepših objektov – to so predvsem galak­sije in meglice, ki jih je mogoče videti z domačim teleskopom,« pojasni Aleksej. Na maratonu tekmujejo v tem, komu jih uspe v eni noči videti čim več; to je mogoče le enkrat ali dvakrat na leto, točno pa je treba poznati čas, ko se določen objekt vidi – Aleksej jih je odkril 98.

»Pri nas dogodek vsako leto marca organizira astronomska revija Spika v Trnovem pri Novi Gorici,« pojasni oče. »Aleksej bi šel lahko zaradi teoretičnega znanja na olimpijado že v prvem letniku, a ker je del tekmovanja tudi opazovanje, on pa ni znal rokovati s teleskopom, saj ga še nismo nabavili, ga niso vzeli s seboj. V zadnjih dveh letih pa je na tem področju ogromno pridobil.« Kandidate poleg tega čaka še izbirni test z vsebinami, ki jih na državnem tekmovanju ni, se pa lahko pojavijo na olimpijadi. Mala malica za Alekseja.

Letos je na Tajsko odpotovalo pet tekmovalcev in dva mentorja, Guštin in Krištof Skok, a so bivali ločeno, »tudi telefone so nam pobrali, da nam ne bi mogla česa izdati, saj je bila njuna glavna naloga, da pred tekmovanjem prevedeta naloge v slovenščino. In mentorja po končanem tekmovanju vesta edinole, koliko točk so osvojili člani njune ekipe, ne pa, kako so reševale druge ekipe, tako da končni izidi vse do razglasitve niso znani,« pojasni Alek­sej, ki je bil tokrat na olimpijadi že tretjič; lani v Indiji, pred­lani v Indoneziji (prejel je pohvali), letos pa je šel na oder dvakrat; najprej po zlato priznanje – podelijo jih le desetim najboljšim –, nato pa še po priznanje za absolutno zmago, saj je dosegel največ točk med vsemi. To ni doslej uspelo še nobenemu Slovencu na katerikoli naravoslovni olimpijadi iz znanja. »Ponosen in presenečen sem bil; zlato sem pričakoval, ker sem dobro reševal, tako velikega uspeha pa res ne …«



Aleksejev najbolj zmagoslavni trenutek doslej. Foto: Andrej Guštin

Ah, ti Slovaki!

Oče in mama sta si podelitev ogledala po spletu, ampak šele zjutraj, saj je potekala ob štirih zjutraj po našem času. »To ni mogoče, sem si rekel ob posnetku. A za kako velik dosežek gre, sem dojel šele, ko sem brskal po zgodovini tega tekmovanja. Zmagovalca doslej niso imeli niti Američani, niti Kitajci, niti Rusi. Slednji so zapisali, da je tretje mesto njihovega zlatega tekmovalca največji uspeh Rusije na tem tekmovanju doslej. Takrat mi je postalo jasno …« ganjeno pripoveduje oče. Tajska tiskovna agencija in njihovi mediji so sicer objavili, da je zmagal Slovak (že spet!) Aleksej Jurca, »sicer pa so seznam vseh najboljših objavili le še Čehi in Estonci, medtem ko so druge države hvalile le, kako dobro so se odrezali njihovi tekmovalci. In predstavnik Irana, kjer bo olimpijada prihodnje leto, se je prišel pozanimat, ali bo tam tudi Aleksej … Ker se nekako pričakuje in upa, da zmaga predstavnik države gostiteljice …«

No, Alekseja žal ne bo, čeprav bi zaradi svoje starosti lahko tekmoval še dvakrat. Pri nas namreč velja pravilo, da ko se tekmovalec vpiše na fakulteto, ne sme več tekmovati. Aleksej je od oktobra študent na Fakulteti za naravoslovje Univerze v Novi Gorici, ki se edina v Sloveniji že od začetka osredotoča na astrofiziko, a je bil ob prijavi na tekmovanje še dijak bežigrajske gimnazije. »Mislim, da je tako povsem v redu, to zdaj je bil triumfalen finiš, ki bi ga bilo težko ponoviti,« v smehu pove Aleksej. No, mimogrede, letos je zlato medaljo prejel tudi na mednarodni fizikalni olimpijadi v Indoneziji.

»Kakšna bo Aleksejeva prihod­nost, ne vemo, sem pa že zdaj vesel, da ima tako dobre profesorje. In želim si, da bi ga res vključili v raziskave. Se pa tudi ve, da za področje, ki ga zanima, ni treba v tujino, ker dobiš podatke kar na svoj računalnik. In to nam vsem v družini ustreza ... Slovenija je ravno zdaj postala tudi enakovred­na članica observatorija Cherenkov Telescope Array (CTA), ki se sicer še gradi. Poleg tega se je država že pridružila teleskopu LSST, ki bo zmogel v treh dneh poslikati celotno nebo. Generiral bo petabajte podatkov, mapiral bo oddaljene stvari, ki jih doslej še niso ...« Alekseja bi sodelovanje pri čem takšnem seveda mikalo, a je povsem na realnih tleh: »Za zdaj se še bolj fokusiram na učenje, imam občutek, da še ne znam dovolj. V prihodnosti bi bil pa zagotovo rad del tega.«

Prijavi sovražni govor