»Ali bi jaz lahko prišel na Triglav?« Da!

Osem slepih in slabovidnih dijakov se je z učitelji in izurjenimi gorskimi vodniki povzpelo na vrh.

pon, 17.07.2017, 14:30

Vez med temo in svetlobo

Zavod za slepo in slabovidno mladino Ljubljana se je pred kratkim preimenoval v Center IRIS - Center za izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe in slabovidne. V njem poskušajo z različnimi projekti ljudem, ki vidijo, približati življenje slepih in slabovidnih. Med takšnimi projekti je večerja v temi, ne s temnimi očali, ampak v temi, poudarjajo v centru: »To je prvi poskus v Sloveniji. Podobne eksperimente že kar nekaj časa izvajajo po vsem svetu.«

Začnimo z vprašanjem: ali je Nik prišel na vrh Triglava? »Da, seveda, z nami so bili tudi Luka, Žan, Miha, Robi, Mihaela, Taja in Mitja,« pravi Kranjčan Grega Hribar, učitelj v javnem zavodu Center IRIS. Začet­nice Centra za izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe in slabovidne se namreč tako lepo zložijo v cvetlično ime.

Na začetku je res bilo le iskreno mladostniško vprašanje, na koncu pa nepozaben dogodek in prijetna pripoved o tem, kako se je osem slepih in slabovidnih mladostnikov, vsakih po štiri, s svojimi spremljevalci v začetku letošnjega julija vzpelo na najvišji slovenski vrh.

Zakaj so izbrali ravno Triglav, sprašujemo Grega Hribarja, fizika s pedagoško in andragoško kvalifikacijo, ko pa je v Sloveniji še toliko drugih prelepih gora, in odgovor je preprost: »Naš dijak Nik v Centru IRIS me je vprašal, kaj mislim, ali bi on lahko prišel na Triglav, kako neki bi to bilo. Takrat sem pomislil, kako bi bilo, če bi otroke res peljali gor.«

Odprava

Jutro na 2401 metru pri planinskem domu Planika, ki leži pod južno steno Triglava na planoti Ledine.

To je bilo septembra lani, oktobra pa je Grega že vedel, da bodo zamisel tudi izpeljali: »Takrat sta mi Andrej in Marija Štremfelj, naša vrhunska alpinista, zelo odprta človeka, zagotovila, da nas bosta spremljala. Vedel sem, da nam bo z njima uspelo.«

Zdaj je pohod na najvišji slovenski vrh za njimi, mladi pohodniki so se raztepli po počitnicah, njihovi spremljevalci bržkone tudi.

Grega je imel poleg zakoncev Štremfelj še več drugih srčnih pomočnikov, ki so pomagali uresničiti pogumni načrt: svojo mamo, gorsko vodnico Tatjano Cvetko, brata Matevža Hribarja, ki je fotografiral skoraj vsak korak na poti, in Gregorja Pajiča iz Zveze Lions klubov. Kot spremljevalci so se jim pridružili še učiteljici in učitelji iz Centra IRIS Tjaša Pečnik, Anja Pečauer, Gašper Tanšek, Peter Rot in Igor Miklavčič. Odprava je bila torej kar številna.

Nekaj posebnega

Sami prijetni ljudje, tako da ni nihče od njih v nahrbtniku v dolino prinesel še kakšnega kamna, nam pove sedemnajstletni dijak administrativne šole pri Centru IRIS Luka Bergant.

Njegovemu vidu povzročajo težave tema in mrak ali bleščava svetloba, takrat potrebuje kak­šno oporo, a kakor pravi, po poti na Triglav ni imel posebnih težav: »Iz Krme smo odšli dvajset čez deset, pri domu Planika smo bili deset čez peto popoldne. Tam smo prespali, naslednji dan smo šli na vrh in potem nazaj v Krmo.«

Luka, ki je doma v vasici blizu Škofje Loke, planinari tudi s starši, pogosto do planine, ki jo imajo nad Železniki. Za vzpon na Triglav mu torej ni bilo treba načrtno nabirati kondicije, navsezadnje je nenehno v gibanju, saj živi na kmetiji.

Bil je tudi že na Stolu, a Triglav je vseeno nekaj drugega: »Zame je bil vzpon nanj nekaj posebnega, ker je bila pot zahtevna. Triglav je le naša najvišja gora, posebno doživetje je, če prideš na vrh. Lažje je hoditi v družbi, ves čas je neka debata, vse je bilo pozitivno.«

Navzgor in navzdol

Bi se podali po tej poti z zavezanimi očmi? Foto Matevž Hribar

Za slepe pohodnike je bil najtežji del od doma Planika čez Mali Triglav na vrh, ker je pot skalna in čevelj težko najde pravo oporo. Ampak vsi so jo premagali, in ker še nikoli niso bili pri Aljaževem stolpu na 2864 metrih, so jih krstili s planinsko vrvjo po zadnjici.

Dvajsetlet­ni Miha Srebrnjak je slep, moral je brez zadržkov zaupati vodnikom, posebno na poti navzdol, kjer noga hitro stopi v prazno: »Pri vzponu lahko skalo otipaš in veš, kakšne oblike je, pri sestopu pa lahko le tipaš s čevlji, kam boš stopil, zato moraš res zaupati vodniku.«

Šestnajstletni dijak Robi Kogovšek bo zdaj lahko nejevernim Tomažem pripovedoval, da je v resnici stal na strehi Slovenije, ne le da si želi priti nanjo: »Pred pohodom so me dražili, da ne bomo prišli na Triglav. Pa smo prišli!« Prav ponosen je, da je slepim in slabovidnim uspelo doseči vrh, na katerega si želi toliko planincev.

V navezi

Grega Hribar se je lani jeseni odpravil v izvidnico na vrh Triglava, nazadnje pa je pot preveril še štirinajst dni pred dvodnevno odpravo, tako da se je hkrati dogovoril še za prenočišče na Planiki.

Z zakoncema Štremfelj so pod Šmarno goro preizkusili, kako bo potekalo varovanje na najbolj strmem delu poti. »Bil sem presenečen, kako dobro so hodili, kako dobro kondicijo so imeli, veliko se nismo pripravljali, ampak se kar dosti gibljejo tudi drugače,« pravi Grega Hribar.

Osem slabovidnih in slepih mladostnikov pripeljati na 2864 metrov le ni tako preprosto, kot je slišati zdaj, ko so spet vsi doma, odgovornost za vodnike je velika.

»Ko sta se nam na Planiki pridružila Marija in Andrej Štremfelj z vsemi svojimi alpinističnimi izkušnjami, je zame to pomenilo, da je več kot pol rešenega. Na vrh smo hodili v navezah, Andrej in Marija sta imela na vrvi vsak dva pohodnika, drugi po enega. Teže je bilo sestopati, hodili smo korak za korakom, ampak to smo pričakovali. Veselja na vrhu pa nam ta skrb ni pokvarila. Dijaki so prav izžarevali veselje, bili so zelo ponosni,« pripoveduje Grega.

Za tri slepe fante in eno dekle je bil res najtežji strmi spust nazaj do Planike, od planinskega doma proti Krmi so pač hodili po gorskih stezah, ki niso tako zahtevne kot del čez Mali Triglav.

»Na pol poti proti Krmi nas je ujel dež, ampak tudi ta nas ni spravil v slabo voljo, otroci so ga bili prav veseli, ker nas je osvežil. Bil je del doživetja,« dodaja sogovornik. Vseskozi je verjel, da jim bo uspelo priti na cilj, bili pa so pripravljeni tudi na možnost, če bi se od Planike k vrhu morali obrniti: »Ena naveza bi se pač vrnila.«

V »Štremfljevi navezi« proti vrhu. Foto Matevž Hribar

Še kdaj?

Marija Štremfelj ima kot vodnica po gorah veliko izkušenj, prvič pa je z vrvjo na planinski poti varovala slepe pohodnike: »Videti, da imajo mladi toliko energije, volje in želje, da nekaj dosežejo – tega res ne srečaš vsak dan. Bili so zelo spretni, neverjetno so sledili navodilom. Ob delu z njimi sem spoznala, kako res znajo kar najbolje izkoristiti čute, ki jih imajo na razpolago.«

Gregi je kot prostovoljka pomagala mama Tatjana Cvetko, izkušena planinka in gorska vodnica, ki občuduje pohodnike: »Bili so enkratni, kako so nam zaupali, saj pri slabovidnem in slepem človeku držiš njegovo življenje na vrvi. Mislim, da je bilo prav zaupanje skupaj z vso energijo ključno za uspeh.«

V Centru IRIS so na najvišji slovenski vrh lani septembra povabili tudi slabovidne in slepe dijake iz drugih ustanov, ne le iz svoje. Grega Hribar pravi, da prihodnje leto pohoda na Triglav ne načrtujejo, morda čez pet let, počakali bodo na nove generacije, saj so v letošnjega vključili dijake od prvega od četrtega letnika: »Razmišljamo pa o tem, da bi se odpravili na kakšen dvatisočak, na katerega bi zmogli tudi brez vodnikov.«

Ampak zdaj je čas za vroče polet­ne dogodivščine ob vodi.

Prsti pripovedujejo, da so pohodniki dosegli svoj cilj, kjer jih pozdravlja Aljažev stolp. Foto Matevž Hribar.

Prijavi sovražni govor