Ali v tej stari hiši plešejo miši? Ne, besede!

Zavod Divja misel, ki upravlja Vodnikovo domačijo, v kulturnem spomeniku razvija središče branja, pisanja in pripovedovanja.

Sun, 24.01.2016, 09:00
»To je bil vedno kulturni dom lokalne skupnosti. In tudi mora ostati, to je zagotovo nekaj, kar je za domačijo pomembno, ni pa dovolj.«

Hiša je dopoldne tiha in mirna, že zgodaj popoldne pa je v njej ponavadi vse drugače. »Otroci pridejo k nam po šoli, nekateri kar sami. Tega smo veseli, ker nas imajo starši očitno za varen kraj,« pravi Tina Popovič, ki nas sprejme na Vodnikovi domačiji. Hišna gospodinja? Ne, upravnica je že bliže.

So to ženske divjih misli?

»Vodim zavod Divja misel, ki upravlja Vodnikovo domačijo. Skupaj z mano jo programsko vodita Katja Preša in galerijski del dr. Petja Grafenauer,« se predstavi Tina Popovič. V hišo so se naselile, pravi, skupaj s programskimi partnerji. »Ves program Vodnikove domačije je povezan s knjigo, to je naša rdeča nit. Iščemo dogodke, ki povezujejo besedo, literaturo z drugimi področ­ji.« Prav zdaj je v galeriji čez dvorišče na ogled razstava Besede kot barve, barve kot posode: »To je likovni sprehod po poeziji.«

Za tiste, ki bodo hoteli vedeti, ali se mladim ženskam, ki upravljajo domačijo, podijo po glavi divje misli, je v čitalnici pri roki knjiga francoskega antropologa in filozofa Clauda Levi-Straussa Divja misel – lahko pridete in jo berete, česar v njej ne smete spregledati, pa je že podčrtala njena nekdanja lastnica. Tekstopiscu Igorju Medjugorcu, pravi Tina, se je pred leti Divja misel zdelo kar primerno poimenovanje za inštitut, ki se ukvarja z neprofitno komunikacijo. Ta je 1. maja lani od mesta na podlagi razpisa prevzel upravljanje kulturnega središča Vodnikova domačija na Vod­nikovi cesti 65. V svoji prijavi je zavod Divja misel poudaril sodelovanje z lokalnim okoljem, pravijo na Mestni občini Ljubljana. Za drugo polletje 2015 so novi upravniki iz mestne blagajne dobili 40 tisoč evrov, za leto 2016 pogodbo pripravljajo.

Branje, pisanje, pripoved

Mogočna kmečka stavba je rojstna hiša Valentina Vodnika, pesnika in duhovnika, ki se je rodil leta 1758 in umrl 1819. Pred skoraj štiridesetimi leti je posest odkupila občina Ljub­ljana Šiška, nekaj pozneje je hiša postala kulturni spomenik. Za težkimi lesenimi vrati skoraj tristo let stare domačije vodijo iz majhne veže vrata na vse strani prit­ličja, tudi globoko v klet in navzgor, tako da se mora obiskovalec kar hitro odločiti, katero pot bo izbral.

»Tu je bil vedno kulturni dom lokalne skupnosti. In tudi mora ostati, to je zagotovo nekaj, kar je za domačijo pomembno, ni pa dovolj. Tu želimo imeti hišo branja, pisanja in pripovedovanja,« pravi gostiteljica, ko se iz pritličja po ozkih in zavitih lesenih stopnicah vzpenjava v prvo nadstropje in od tam ozirava proti podstrešju. Tu je pred kratkim nastalo prostorno prizorišče za različne dogodke, pri katerih je glavna oseba vselej knjiga. Hiša je primerna za bivanje – kakor bi ocenili trgovci z nepremičninami – od kleti, v kateri so pisarne glasbene šole, do strehe, ki jo zdaj dosti bolje brani tako pred zimskim mrazom kot pred poletno vročino.

Program domačije je bil zelo raz­nolik, a z drugačnimi poudarki, že ko je ključ vhodnih vrat prevzel zavod Divja misel, novi upravniki pa so se odločili, da se bodo osredotočili na literaturo, kakor so v razpisu želeli tudi na mestni občini. Knjiga je pomemben in zanimiv način doživljanja časa: »Hišo želimo napolniti s knjigo in besedo. Naši dogodki se začnejo v knjigi, prepletamo pa jo z drugimi področji – s pripovedovanjem, odrom in platnom, s kritično mislijo, spomini na mesto, tudi z glasbo, ki temelji na poeziji.« Knjiga je zelo dostopna, pravi naša pripovedovalka, saj je ni treba kupiti, ampak greš ponjo lahko v knjižnico, pa vseeno branje ni več samoumevno. »Zmanjkuje nam časa, tudi za branje. Šolski sistem je zasnovan tako, da veliko otrok v določenem trenutku izgubi stik z branjem in knjigo,« razmišlja gostiteljica, ki si je pred enajstimi leti omislila Knjižnico pod krošnjami, branje v parkih in drugih javnih prostorih, počitek s knjigo pod milim nebom – navada, ki se je iz Ljubljane razširila v druge slovenske kraje.

Sobe z vsebino

Zdaj, ko vemo, kako pomembna sta knjiga in branje za upravnike Vodnikove domačije, se lahko vrnemo k hiši in rečemo, da je najboljše okolje za takšne zamisli, kajti stari zidovi nas spomnijo, da je tudi knjiga zelo stara, trpežna prijateljica, ki se je prebila skozi dolga stoletja. Navsezadnje stojimo v domu, kjer se je pred 257 leti rodil pesnik Valentin Vodnik. V spominski sobi, za katero skrbi ljub­ljanski mestni muzej, v vitrini pod steklom ležijo njegove pesmi, večina v drobnih, porumenelih zvežčičih. Pomislite, koliko časa je minilo, odkar ste za oceno v osnovni šoli žlobudrali pesnikove verze, in še jih znate ponoviti: »Ne hčere ne sina po meni ne bo, dovolj je spomina, me pesmi pojo.« Ko pa se vam bo beseda v spominu zataknila, boste pogledali – v knjigo.

Za stavbo, ki je stara skoraj 300 let, ne morete reči, da vam je vseeno, kako so jo sezidali prvi lastniki in jo prezidali poznejši rodovi. »Hiša je zelo čedna in prijetna, ampak je tudi zelo posebna s temi malimi, različnimi prostori. Ni se bilo lahko odločiti, kakšno namembnost jim dati. O tem smo res veliko razmišljali,« nas od vrat do vrat vodi gostiteljica. Zdaj je že mogoče reči, da za otroško igralnico in bralnico s starim pianinom najbrž ni boljšega prostora, kot sta dve sobi v pritličju, od koder je mogoče v soncu na stežaj odpreti vrata na zadnje dvorišče, kjer je gotovo prijetno posedati – najbolje s knjigo v roki. Otroci v svojih prostorih hodijo po umetni travi in si tako zlahka predstavljajo, da so prišli v knjižnico pod krošnjami.

Zatočišče za pisanje

»Ta soba je namenjena samo za pisanje, kamor lahko pride brezplačno pisat kdorkoli, ki doma morda nima mirnega prostora ali pa se želi preprosto umakniti v drugo okolje,« nam med vrati razkazuje Tina Popovič, medtem ko nas s širokim nasmehom pozdravi takrat edina uporabnica mirnega zatočišča, prevajalka leposlovja iz angleščine in francoščine Jedrt Maležič, ki je tokrat tu, kot pravi, »ves delovnik«. Zdaj bomo težko čakali na njen prvenec, da bomo izvedeli, kaj je na svojem prenosniku raziskovala v kmečki sobi z nizkim stropom in še nižjim vratnim podbojem.

»Tu pa je samica za pisanje,« pove naša vodnica, ko za vogalom sobe za pisanje opazimo stopnice, ki se spuščajo v majhno, svetlo izbico z razgledom. V njej je nazadnje delal pesnik, pisatelj in novinar Esad Babačić, izvemo in lahko si predstavljamo, da se je moral možakar zaradi nizkega oboka globoko prikloniti samici, preden je sedel za ustvarjalno mizo. Zdaj lahko sobo za pisanje in kamrico ob njej uporablja kdorkoli, ki pač pride prvi, v Divji misli pa se pripravljajo, da bodo pozneje z razpisom vabili in izbrali ljudi, ki bodo za določen čas, najbrž za tri mesece, ustvarjali pri njih.

Najprej mimo hiše, zvečer na obisk

Vodnikova domačija je med ted­nom odprta od desetih dopoldne do šestih popoldne, ob nedeljah do dveh, tako da so okoliški otroci doma še pravi čas za kosilo, se smeji Tina: »Zelo smo se razveselili, ko smo prišli v to hišo, ker smo videli, kako komunicira z okoljem.« Mimo nje vodi pešpot, po kateri jo Šiškarji in najbrž tudi drugi meščani ubirajo na Rožnik, to pa pomeni, da gre mimo vsak dan veliko ljudi. Marsikdo opazi domačijo, potrka in vpraša, kaj delajo, potem pa se morda že zvečer vrne k njim na literarni dogodek.

»Skoraj vsak večer se kaj dogaja. Ob nedeljah dopoldne imamo reden otroški program. Otroci pridejo, potem pa ostanejo in se zakopljejo še med knjige, rišejo, dokler hiše ne zapremo. No, saj takrat so tudi že lačni. Starši berejo ali pijejo čaj,« pravi Tina. Nas pa zanima še, ali smejo otroci po tej hiši knjige in besede tudi noreti in uganjati norčije: »Ne, to pa ne, noreti pa ne smejo, na to ves čas pazimo. V naši hiši potekajo mirne dejavnosti. Vsekakor pa ima hiša rada otroke,« je prepričana sogovornica. V dopoldanskem času na vrata pogosto potrkajo učiteljice in vzgojiteljice, ko peljejo otroke na sprehod – če želijo, jim povedo kaj zanimivega o Vodniku, saj so vendarle v njegovi rojstni hiši.

Pripovedovalka, kdo je to?

Ob torkih dopoldne na Vodnikovo domačijo prihajajo zvečine starejši ljudje v bralni klub: pripovedovalke iz hiše jim glasno berejo iz knjig, potem se ob čaju še pogovarjajo. »Med našimi programskimi part­nerji je Pripovedovalski variete, ki ga vodita Ana Duša in Špela Frlic, tudi moja sodelavka Katja Preša je tako kot onidve pripovedovalka,« pove Tina Popovič. Pripovedovalka, je to poklic, dar ali veščina? »Zagotovo je najprej dar. Pripovedovanje je pomembna veščina, ki je tudi zelo povezana s knjigo. Mogoče se je je tudi priučiti in se v njej izuriti. Zato pri nas poteka celoletna šola pripovedovalstva za odrasle, kmalu bo še za otroke.«

Ko jo boste spet mahali mimo Vodnikove domačije v hrib za njo, se le vprašajte, ali v tej lepi stari hiši morda plešejo miši. Morda, kdo ve, ponoči imajo stare hiše svoje življenje, čez dan pa je vse drugače, zagotavlja Tina Popovič: »Domačijo oblikujemo v hišo branja, pisanja in pripovedovanja. Imamo vse mogoče delavnice, tudi za petje uspavank, kmalu se bodo začele prevajalske za mlade, otroke bomo učili pisati dnevnik.« No, lahko tudi le pridete in ne delate nič, posedite pač med starimi zidovi. Koliko zgodb je šele v njih.

Prijavi sovražni govor