Andrej Šter: Radi bi skočili v tretji razred, a še prvega nismo končali

Malteški viteški red ima v Sloveniji 35 vitezov, najbolj znani član, ki ni vitez, pa je verjetno kardinal Franc Rode.

sob, 10.06.2017, 12:00

Suvereni malteški viteški red je velika in vplivna mednarodna organizacija s 13.000 vitezi. Čeprav danes nima več ozemlja – pregnali so ga iz Svete dežele, z Rodosa in Malte, njegov sedež je zdaj v Rimu –, je ohranil status, primerljiv z državami. Ima diplomatske odnose ima z več kot 100 državami in status opazovalca v Združenih narodih, izdaja kovance, potne liste, poštne znamke. Na območju Slovenije je dejaven od leta 1217, o čemer govori razstava Ave crux alba: 800 let malteškega reda na Slovenskem‚ ki so jo v Narodni galeriji odprli prejšnji teden in bo na ogled do prvih dni septembra.

Red ima več imen, tudi vitezi sv. Janeza, ivanovci, vendar je najbolj znan pod imenom njihovega zadnjega oporišča Malte, s katere ga je konec 18. stoletja z zvijačo zahrbtno pregnal Napoleon. Pogovarjali smo se s predsednikom slovenske asociacije, nekdanjim notranjim ministrom in zdaj vodjo konzularnega sektorja zunanjega ministrstva Andrejem Šterom.

Ivanovci ste se na začetku redovne zgodovine ukvarjali s skrbjo za bolne romarje v Sveto deželo, v 12. stoletju ste se preoblikovali v vojaški red in se začeli ukvarjati predvsem z bojevanjem. S čim se ukvarjate zdaj?

Redovno geslo oziroma karizma reda je Tuitio fidei et obsequium pauperum, obramba vere in pomoč ubogim. Gre za samo navidezno ločenost, saj sta neizogibno povezani. Humanitarnih organizacij je zelo veliko, na primer Rdeči križ in Karitas. Pri malteškem redu je humanitarna dejavnost povezana z zaščito vere. S tem ne mislim, da v roki vihtimo meč in spreobračamo ljudi, ampak to, da vsak član razvija in poglablja svojo duhovnost. Red se v celoti usmerja v pomoč ljudem v stiski, imenuje jih naši gospodje ubogi.

Verjetno ne gre samo za materialno stisko?

Stiske se v zgodovini spreminjajo, jih pa nikoli ne zmanjka. Največja stiska razvitih družb, tudi naše, je osamljenost. Starejši, ki niso v kakšnem domu, ampak živijo sami, s sorodniki pa nimajo veliko stikov, so zelo nesrečni ali zagrenjeni. Na take stiske sistem nima odgovora. V Mariboru pripravljamo projekt, v katerem bomo raznašali kosila. Verjetno boste rekli, da to ni nič posebnega, saj to počnejo že vrtci, šole, bolnišnice ... Mi se bomo poleg tega z njimi pogovarjali, kar je veliko pomembnejše od hrane. Povprašali jih bomo, ali potrebujejo kaj iz trgovine, se dogovorili za sprehod.

Kdo bo to počel?

Prostovoljci.

Koliko članov sploh ima malteški red v Sloveniji?

Petintrideset, 33 vitezov in dve magistralni dami. Število je zelo nizko. Za izpolnjevanje svojega poslanstva poskuša pritegniti k sodelovanju čim več prostovoljcev. Trenutno jih imamo približno sto.

To še vedno ni impresivno število.

Tega se zelo dobro zavedamo. Posebno opazno je bilo v času begunske krize. Na meji je nastajalo čudno ozračje. Prostovoljci iz različnih organizacij so postrani gledali policiste, ti so postrani gledali vse, begunci so bili premraženi, naveličani, bolni, nekateri so imeli majhne otroke. Takrat smo malteški vitezi v Dobovi kuhali čaj. Ni šlo samo za čaj, ampak beguncem zelo veliko pomeni tudi, da jih pogledaš v oči, jim sežeš v roko. Topel čaj smo seveda dali tudi policistom, ljudje so prihajali, se pogovarjali. Čaj je delal čudeže! Po nekaj nočeh v Dobovi in dnevih v službi pa smo bili vsi, ki smo sodelovali, popolnoma izčrpani in ugotovili smo, da nas je premalo za dalj časa trajajoče akcije.

Kaj ste spremenili?

Zdaj se ukvarjamo bolj z enkratnimi akcijami. Po prvem maju smo šli z bolniki v Lourdes, kjer se je na romanju zbralo več kot 8000 ljudi. Mi smo jih pripeljali 20.

V našem redu je sicer razširjena velika zabloda. Radi se zgledujemo po velikih. Na primer v Nemčiji je organizacija maltreškega viteškega reda Malteser Hilfsdienst nekaj takšnega, kot so pri nas Rdeči križ, Karitas, civilna zaščita in reševalne službe v gorah ter na cestah skupaj. Ima na desettisoče zaposlenih, ki seveda niso vitezi. Teh je malo, kot pri nas. Tako veliki so postali, ker je bil po drugi svetovni vojni Rdeči križ zaradi sodelovanja z nacizmom popolnoma kompromitiran in so postavili nekaj novega. Nekateri naši člani bi radi skočili v družbo velikih, v tretji razred, nismo pa še končali niti prvega in drugega. Nekateri govorijo o tem, da bi lahko dobili samostan Mekinje za en evro in tam ustanovili oskrbovalno bolnišnico. Ne pomislijo pa na to, kakšna obveznost je to, za božjo voljo! Treba je izpolniti kriterije, imeti določeno število zaposlenih s primerno izobrazbo. Hitro zavidamo velikim v tujini, ne pogledamo pa, kaj so veliki naredili za to, da so tam, kjer so.

Kako se malteški vitezi financirate?

Pot v Lourdes smo si plačali sami, zbrali smo tudi za starejše in bolnike. Sicer dobimo nekaj denarja, malenkost, od Fiho [Fundacija za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij, dobiva koncesijske dajatve od prirejanja iger na srečo] in Global Fund for Forgotten People [Globalna fundacija za pozabljene je fundacija malteškega viteškega reda], ki se ukvarja s kategorijami ljudi, ki ne padejo v nobenega od bolj znanih humanitarnih profilov. Od njih smo lani prejeli 4500 evrov.

Kdo so pozabljeni?

Denar, ki smo ga dobili lani, smo porabili za romatorij, oratorij za romske otroke. Torej za počitniško druženje malih Romov. Najprej smo ga hoteli pripraviti tam, kjer so doma, od Prekmurja do Dolenjske. Vendar smo v njihovih okoljih med Neromi trčili ob grozljive predsodke, zato smo jih peljali v Strunjan. Po drugi strani so tudi njihovi starši zelo zaščitniški, zato smo poleg 30 otrok peljali v Strunjan še 10 ali 15 staršev. Šli smo samo za tri dni, upam, da bomo letos šli za dlje. Poleg Romov so pozabljeni še begunci, starejši. Tako kot vsako leto bomo prihodnji teden pomagali pri slovenskem romanju bolnikov na Brezje. Ob koncu leta pa vedno pripravimo tudi, kakor ji pravimo, Miklavževo nabirko, s katero zbiramo sredstva za bolnišnico oziroma oddelke šempetrske bolnišnice za invalidno mladino na Stari Gori. Razmere tam so zelo slabe, gre za zanikrno montažno gradnjo iz 60. let. Svetla točka je samo osebje.

Zakaj bi nekdo v 21. stoletju hotel postati vitez?

Zame je vitez nekdo, ki ima svoje mnenje o kritičnih izzivih našega časa in ga zna zagovarjati. Danes smo zelo zaprti v lasten krog in nočemo videti nikogar. Še posebno ljudi v težavah. Malteški vitez ne more biti zaprt v svoj krog, ne more sprejemati predsodkov tipa »še za svoje ne moremo poskrbeti, pa bomo skrbeli za begunce«. Karizma reda govori o pomoči človeku v stiski. Ne glede na to, kdo je, v kaj veruje. Je tvoj sočlovek v stiski, daj mu roko. Takšnih ljudi je premalo. Če te pomoč nagovori, si za pristop k redu.

Kako pa se pristopi formalno?

Pristop je navadno na povabilo oziroma priporočilo. V času pristopanja potencialni član pomaga pri dejavnostih reda, na primer v domu za ostarele. Pogoja za članstvo sta polnoletnost in to, da član sprejema izročilo katoliške vere.

V slovenskem delu malteškega viteškega reda je 33 vitezov in dve magistralni dami. Foto: Jože Suhadolnik/Delo

Ali imate v malteškem redu menihe?

Imamo tri stopnje članov. Tretja, najnižja, smo vitezi in se ukvarjamo z dejavnostmi reda v prostem času. Kot sem povedal, nas je 35. Druga stopnja so tisti, ki dajo zaobljube pokorščine, čistosti in uboštva. Gre za stopnjo, podobno meništvu. Ne imenujejo se vitezi, ampak bratje. Ne morejo biti poročeni – so samski ali vdovci –, odpovedo se premoženju in so na voljo redu, predvsem za krepitev duhovnosti med člani. V Sloveniji nimamo nobenega brata, vendar je naša asociacija mlada, ustanovili smo jo leta 1999. Prva stopnja članov reda so duhovniki, ki pristopijo k redu. Nekateri bolj častno, drugi delajo konkretno. Med njimi so kardinal Franc Rode, celjski škof Stanislav Lipovšek, koprski škof Jurij Bizjak, urednik Radia Ognjišče Franc Trstenjak in ljubljanski stolni župnik Jože Plut. Članov prvega reda, duhovnikov, je približno deset.

Zdi se, da imate pri pridobivanju novih članov kar precej konkurence. Vrsto drugih viteških redov, vinske viteze, rotarijce, lionse, prostozidarje, Opus Dei. Kakšne odnose imate z njimi?

Z večino, ki ste jih našteli, sodelujemo pri posameznih akcijah. Želim si, da bi nas bilo čim več in da bi naredili čim več dobrega. Naše vodilo pa je jasno: zaščita vere in pomoč ubogim.

Lani je med malteškim redom in Vatikanom izbruhnil hud spor. Zakaj?

Spor izvira iz reda samega. Na eni strani so v njem odličniki, potomci nekdanjega plemstva, ki živijo na veliki nogi, se udeležujejo lova v rdečih suknjičih in na cerkvenih slovesnostih stojijo v prvih vrstah, ovešeni z zlatom in diamanti. Na drugi stani so tisti, za katere je vzdrževanje tradicije vsaj lepo, če že ni pomembno, vendar samo tradicija, brez dejavnosti, nima nobenega smisla. Razkorak med strujama je bil vedno večji.

Kje je tu spor z Vatikanom?

Nismo še tam. Red ima tri vrhovne funkcije. Veliki mojster je nekaj takega kot pri nas predsednik. Veliki kancler je nekaj takega kot premier in zunanji minister. Veliki hospitalier pa bi bil notranji, zdravstveni, socialni minister in minister za javno upravo. Veliki kancler Albrecht Boeselager je hotel imeti urejene finance, zato se je zameril mnogim. Naprtili so mu lažno afero, da je pred leti sodeloval pri projektu v jugovzhodni Aziji, kjer so delili kondome. To pa je bil samo del širše akcije za preprečevanje spolnega turizma in preiskava je pokazala, da ni bilo nič spornega.

Lani so to afero spet privlekli na plan in veliki mojster Matthew Festing je Boeselagerju predlagal, naj odstopi. Veliki kancler ni hotel, zato ga je veliki mojster – ob asistenci prijatelja, zelo konservativnega ameriškega kardinala Raymonda Burka – odstavil in izključil iz reda.

Kdaj je v dogajanje posegel papež Frančišek?

Papežu so pisali člani iz Francije, Nemčije, skandinavskih držav in Švice ter ga opozorili, da dogajanje v malteškem redu škoduje Cerkvi. Frančišek je preklical Festingovo odločitev in imenoval komisijo za preiskavo celotne zadeve. Januarja je papež – zelo avtoritarno – predlagal Festingu odstop in ta je sprejel njegov predlog. Funkcija velikega mojstra je dosmrtna in Festing je prvi, ki je odstopil. Konec aprila se je sestal suvereni svet reda in na njem so postavili začasnega velikega mojstra z mandatom za korenite reforme reda – večja vloga nacionalnih asociacij, temeljit postopek imenovanja članov druge stopnje, bratov in boljši prenos informacij o delovanju med člani reda. Mislim, da bi bila reforma dobra, celo nujna. Kardinala Burka so poslali na otok Guam sredi Tihega oceana, kjer je dobil nalogo, da preišče sum spolne zlorabe, ki ga je menda zagrešil neki ameriški vojak v 70. letih. Dokler zadeve v celoti ne preišče, ne sme priti nazaj.

V Sloveniji malteški red deluje 800 let. Kje lahko vidimo sledi delovanja?

O treh krajih je popolnoma jasno, da so bili postojanke reda, komende. V Melju pri Mariboru, kjer je bila prva komenda, na Gori Oljki nad Polzelo in v Komendi pri Kamniku. Morda je bila tudi na Gočah nad Vipavo, vendar o tem ni pisnih virov. Vemo, da so bili malteški vitezi nekateri ljubljanski škofi in prelati, vitez je bil tudi Peter Pavel Glavar, znani narodni buditelj in polihistor, podobno kot Žiga Zois. Ta je bil prostozidar, Glavar pa malteški vitez. Vitezi so se ukvarjali predvsem z bolnišnično oskrbo v lazaretih in širili znanje o rabi zdravil ter higieni. Pa tudi izločeni iz družbe in begunci niso specifika današnjega časa. Obstajajo od nekdaj in red jim je od nekdaj ponujal organizirano pomoč.

Dosti govorite o pomoči ubogim in beguncem. Kako gledate na protibegunsko histerijo, ki jo je ali jo še zganja Slovenska ljudska stranka, katere član ste?

V Sloveniji je na žalost zelo veliko predsodkov. Vsakogar, ki mi je med begunsko krizo govoril kaj v tej smeri, sem povabil, naj gre z nami v Dobovo.

Na primer predsedniku SLS Marku Zidanšku?

Ne, z njim sem govoril dvakrat v življenju. Mislim, da je bila odločitev SLS o stališčih do beguncev napačna, vendar žal v Sloveniji takšna stališča niso redka.

Spadajo med uboge tudi izbrisani?

Če so v stiski, da.

Nekateri vas imajo za enega glavnih krivcev za izbris več kot 18.000 prebivalcev Slovenije po osamosvojitvi. Kako se to sklada z vrednotami malteških vitezov?

Leta 1992 sem bil občinski sekretar v Kranju in nisem mogel nikogar izbrisati. Takratni veleposlanik pri združenih narodih Danilo Türk in takratna voditeljica katedre za mednarodno pravo na ljubljanski pravni fakulteti Mirjam Škrk sta ureditev ocenila kot dobro. Izbris je konstrukt, ki je nastal mnogo pozneje, s sklicevanjem na standarde, ki jih leta 1991 in 1992 sploh še ni bilo. Tudi številke so bile zelo različne, vse do 25.000. Veste, koliko je bilo do zdaj odškodninskih zahtev?

Povejte.

Osemdeset.

Kdo pa je ustvaril konstrukt?

Tisti, ki je iz teme koval politični kapital.

Kdo torej?

Obe strani. In zato, ker zadeva vsem ustreza, je nerešljiva.

Prijavi sovražni govor