Kamp Podzemelj: Keltske hiške za dva

V belokranjskem glampingu s pogledom na mirno Kolpo k uživanju vabijo s slamo krite hiške.

ned, 16.07.2017, 15:00

Le nekaj kilometrov razdalje, pa nekaj tisočletij razlike. Prejšnji teden smo v naši akciji predstavili ultrasodobni kamp Big Berry v Primostku, tokrat smo na drugem zavoju reke Kolpe, v kampu Podzemelj. Nad njim se vzpenja eno najpomembnejših arheoloških najdišč v Beli krajini, vodi ga etnologinja in skoraj ni čudno, da so njihov glamping – keltske hiške.

Ali popotnik potrebuje še kaj več? Foto: Uroš Hočevar/Delo

Spomnimo, to poletje predstavljamo glampinge, elitna letovišča, ki so povezanost z naravo povzdignila na raven vrhunskega udobja. V Sloveniji jih imamo čez dvajset, res pa je, da je to dokaj nedefinirano področje. Mi predstavljamo tudi tiste, ki niso samo turistični produkt in niso zgolj veliki in dragi, ampak prinašajo dodatno, prepričljivo zgodbo, nekaj, kar jih dela unikatne, kajti to ni nepomemben vidik luksuznega kampiranja. Zato nam ni nič kaj težko sem uvrstiti ljubkih, s slamo kritih hišk, ki stojijo nad mirnim tokom reke Kolpe, nedaleč od krajinskega parka, pri Gradcu.

Izvirna ideja za hiške se je rodila iz poznavanja lokalne zgodovine. Foto: Uroš Hočevar/Delo

Dvajset let izkušenj

Petra Pešelj, diplomirana etnologija, vodja kampa, iz družine, ki je na teh koncih v turističnem poslu že več kot dvajset let, pripoveduje, da niso hoteli ničesar, kar bi se dalo kupiti že izdelano, torej tipskih šotorov in dodatkov. Povezali so se s tukajšnjimi ljudmi in raziskali možnosti, ki jih ponuja zgodovina: na bližnjem hribčku Kučar so namreč ostanki železnodobnih in poz­nejših naselbin.

Zabava je nedaleč stran. Foto: Uroš Hočevar/Delo

Pravzaprav je bilo to menda celo najpomembnejše naselit­veno središče Bele krajine, začenši od osmega stoletja pr. n. š. V hiškah zdaj neposredno na to spominja znak, posnetek ornamenta s situle, ki so jo našli tu. Menda ni podobnega nikjer drugje: tri črte (kot tri keltske hiške) ter narobe obrnjeni znaki P, ki bi jih lahko razumeli tudi kot spomin na priimek Pešelj, se smeje sogovornica.

Ko so hiške snovali, so se za pomoč obrnili k lokalnemu zgodovinarju Janezu Weissu, ki je poznavalec zgodovine kraja, izrisal pa jih je mladi arhitekt Jure Vrščaj.

Imajo torej dve hiški in tretjo, ki je manjši velnes s savno; niso velike, je pa res, da v primerjavi z nekaterimi drugimi podobnimi glamp hiškami niso natrpane in nimajo ambicije, da bi vanje zbasali pet ljudi: to je hiška za par, pripoveduje Petra Pešelj. Ena stena je v celoti steklena in se odpira na reko in zeleni breg pred njo, sredi sobe je velika postelja z laneno posteljnino, na pokriti terasi pred njo je mizica, kamor vsako jutro dostavijo zajtrk. Priljubljena lokalna jed je seveda belokranjska pogača.

Sveže, domače, dostavljeno. Foto: Uroš Hočevar/Delo

Samo še en mojster

Posebnost te hiške je, da je narejena iz lokalnega, neobdelanega lesa, krita pa po starem, s slamo, za kar so angažirali še edinega preostalega mojstra v teh krajih, Jožeta Nemaniča, pripoveduje Pešljeva. Tako so bile verjetno videti koče v okolici starodobnih naselbin, izvemo. In še sodobne potrebe gostov: sanitarije so čisto blizu, dobijo svoj ključ, kuhinje pa te hiške nimajo; je ni kam dati, je pa zraven gostilna, ki je del kampa.

Na krajih, ki imajo tisočletno znano zgodovino, se človek nehote vpraša, kako so naši predniki izbirali prostore, kjer so živeli; nekaj je bila varnost in priročnost bližine rek in uveljavljenih poti, je pa še nekaj: nekateri kraji izžarevajo nekakšno dobro energijo. Obiskovalec ima občutek, da ga je kraj sprejel, da lahko sede kamor koli, da si tu lahko spočije. In prostor, kjer je kamp Podzemelj, vsekakor nekaj te energije ima.

Dokaz: domačini so se od nekdaj hodili kopat sem, kraj pa so imenovali Vir. Kot vir dobre energije, razmišlja Petra Pešelj. Lastniki kampa, ki že dolgo malo po malo dodajajo program in prostor, so očitno začutili to značilnost in tako kamp tudi snujejo: na približno treh hektarih je prostor za navadna šotorišča, mobilne hiške, priljubljene med družinami, za pavšaliste, po novem tudi avtodomarje, za pare v keltskih lesenjačah ...

Dva lepotca, a peljali smo se le z enim. Foto Uroš Hočevar/Delo

Vabljivo tudi za Slovence

Ko smo Podzemelj obiskali mi, je bil mir in ljudi malo, večina je bila v tukajšnjem adrenalinskem parku (ste se že kdaj vozili med drevesi na ogromni pisanici?). Nevihta je Kolpo, sicer menda najtoplejšo slovensko reko, v eni noči ohladila s 27 na 17 stopinj in ljudje, ki so po pomoti stopili vanjo, so takoj odnehali. Drugače pa je to eden redkih takšnih kampov, ki se ukvarjajo z bolj luksuznim življenjem v naravi in boste v glavni sezoni v njih našli večinoma Slovence. Od drugod jih preženejo cene in naša vezanost na morje.

Petra Pešelj, v nadaljevanju, odgovarja še na vprašanja strokovnjakov s področij, ki se pojma luksuznega kampiranja tako ali drugače dotikajo: Blaža Budje, arhitekta iz biroja Jereb in Budja arhitekti, Ladeje Godina Košir, voditeljice in direktorice platforme Circular Change, in Jane Apih, direktorice zavoda Tovarna trajnostnega turizma, Good­Place.

Avgusta boste o tem, kateri slovenski glamping je najbolj zanimiv, odločali bralci.


***

Razvrstite tri pojme po pomembnosti, kot ste jih pri snovanju glampinga doživljali sami: kontekst prostora, uporabnost, lepota. Zakaj je prvi po vrsti pomembnejši od drugih dveh? (Budja)

Pri snovanju smo težili k upoštevanju in prepletanju vseh treh. Prvo izhodišče je bil prostor, kamor so hiške umeščene. Vas Podzemelj velja za najpomembnejše arheološko najdišče v Beli krajini. Želeli smo izhajati iz nekdanjih bivališč na tem območju in iz odkritih najdb, ki pričajo o pomembnosti tega prostora v preteklosti. S pomočjo zgodovinarja smo to zgodbo preteklosti osmislili, s pomočjo mladega arhitekta pa jo prestavili v sodobnost in ji dodali aspekt lepote, dobrega počut­ja in uporabnost, ki omogoča unikatnost bivanja.

Kaj je vaša nosilna zgodba doživetja in kako obljubo tega doživetja tudi izpolnite? (Apih)

Ljudje gredo na oddih, da doživijo nekaj drugačnega, nekaj unikatnega. Hkrati pa zato, da si spočijejo dušo in telo. Z našimi keltskimi hiškami smo se osredotočili na pare, ki jim ponudimo sprostitev in udobje sredi krasnega naravnega zaliva ob reki Kolpi, sočasno pa unikatno bivanje, ki izhaja iz tradicije in posebnosti okolja, kjer preživljajo oddih. Vonj lesa, slame in lanu ter pogled na zeleno reko in zeleno okolje kar zazibajo v popolno sprostitev. Tako se obljuba tega doživetja izpolni sama.

Ste pri snovanju koncepta upoštevali edinstvenost okolja, v katero ga umeščate, in kako se to kaže v (trajnostni) zasnovi objektov in pripadajočih storitev? (Košir)

Celotna ideja naših hišic izvira iz edinstvenosti okolja ter njihove sonaravne umeščenosti hišk v prostor. Tradicija je zasnova oblike hiške, ki se, kot rečeno, navdihuje v nekdanjih bivališčih. Ljubezen do okolja in narave, kjer stojijo hiške, je razlog, da so narejene iz naravnih materialov, kot so les, sama, lan ... Hiške tako dihajo in se čudovito zlivajo z naravo, ki jih obdaja. Ljubezen do Bele krajine in tukajšnjih preprostih in gostoljubnih ljudi pa je razlog, da so hiške naredili domači mojstri in da je recimo zajtrk, ki ga prejmete v posteljo, iz domačih dobrot okoliških kmetij.

Prijavi sovražni govor