Beseda v različnih agregatnih stanjih

Maja Gal Štromar je izdala novi roman z naslovom Ženska drugje.

pon, 27.11.2017, 13:00

 

Diplomirala je na znameniti Mednarodni šoli za gledališče Jacquesa Lecoqa v Parizu.

Je ena tistih umetnic, ki bi ji naredila krivico, če bi jo ukalupila le v eno vlogo. Maja Gal Štromar je vsestranska umetnica. Ne le igralka, pesnica in pisateljica, je tudi prevajalka, gledališka pedagoginja, dramatičarka, profesorica retorike, scenaristka, moderatorka in režiserka. Na gledaliških odrih doma in v tujini je odigrala že več kot 33 vlog, nastopila v več kot 27 filmih in prevedla številna literarna dela. Svojo zbirko dvanajstih avtorskih knjig je nedavno dopolnila s trinajsto. Roman Ženska drugje, ki ga je pisala več let, je pri založbi Goga izšel prav te dni.

Njeno stanovanje v četrtem nadstropju stanovanjskega bloka za Bežigradom je toplo in prijetno. Je polno rožnatih barv, ki jih Maja rada kombinira z rumenimi in zlatimi odtenki. »Od nekdaj ljubim vijoličasto. Na premiere v gledališče človek pri nas zaradi vraževerja naj ne bi nosil te barve. Nekje sem celo prebrala, da je to barva norcev, gotovo pa je, da je zelo visokofrekvenčna,« pove, ko me v svojem domu sprejme s toplim stiskom roke.

Ko se usedem na rožnat kavč, mi ponudi čaj, nato pa prisede v udoben oranžen fotelj. V kotu dnevne sobe se bohoti razkošna zelena ženska sreča, ki se je v cvetličnem loncu divje razrasla. Ljudje Majo večkrat vprašajo, kako to, da se je Primorka ustalila v Ljub­ljani. »Pa jim vedno odgovorim, da mi je vseeno, kje živim. Pomembno je le, da se tam počutim dobro.« Rada se pošali, da je njen dom tam, kjer ima pralni stroj. »Veliko sem na poti, zato mora biti moj dom topel, udoben in barvit. Je prostor, kamor se rada vračam.« Je njeno pribežališče in je prostor kreacije. »Veste, človek se vrača tja, kjer je njegovo srce. In moje srce je tukaj. Ljubljana je lepo mestece, kjer si želim ostati. Tukaj so moji prijatelji in tukaj je moje polje osebnostne rasti in življenjskih (pre)izkušenj. V življenju se vedno rada izzivam,« ugotavlja iskriva sogovornica, ki med pogovorom o domu razkrije zelo osebno zgodbo. Iz sosednje sobe prinese oranžen kamen. »To je kos opeke iz hiše v Sarajevu, ki jo je zgradil moj ded. Tja je odšel iz Slovenije in bil ubit kot ilegalec. Nisem ga poznala. Nedavno sem našla kos papirja, na katerem je ded narisal hišo, kakor si jo je zamislil. Ker so vsi sorod­niki po očetovi strani že pokojni, nikoli nismo izvedeli, kje je bila zgrajena. Letos sem bila v Sarajevu in jo našla. Vzela sem del opeke, kar je simbolno zaokrožilo zgodbo iskanja mojega dedka,« tiho pove.

Rdeča nit ustvarjanja

Prizna, da si je večkrat želela, da bi živela v Parizu. Tam je študirala dobra tri leta in diplomirala na znameniti Mednarodni šoli za gledališče Jacquesa Lecoqa. »Življenje v Franciji mi je prineslo uresničitev sanj postati igralka. Pariz je bil mesto mojega prebujenja,« razmišlja sogovornica, ki se je v francosko metropolo za dlje časa znova vrnila lani. »Tri mesece sem bila na literarni rezidenci in tam po več letih končala svoj trinajsti roman Ženska drugje,« ponosno pove. »Knjiga je mozaik doživetij, mojih občutenj in drobcev zgodb iz vsakdanjega življenja. Dozoreti so morali junaki in dozoreti sem morala jaz,« pojasni. »Roman se dotika zgodb treh žensk, ki na videz niso povezane med seboj. Liki ponekod prehajajo drug v drugega in se povezujejo s potovanji vase, s potovanji po Evropi in hrano,« na kratko oriše vsebino. Pravi, da težko ločuje posamezna področja svojega umetniškega izražanja, saj je vse, kar počne, močno povezano. »Beseda je rdeča nit mojega ustvarjanja. Le v različnih agregat­nih stanjih je.«

Redno je sodelovala s Slovenskim ljudskim gledališčem Celje, Slovenskim stalnim gledališčem Trst, SNG Maribor in številnimi drugimi uveljavljenimi teatri. »Gledališče je živa tvorba, v kateri se ves čas preizprašuje vprašanje iluzije in deziluzije,« razmišlja Maja in doda, da delo v teatru ni tako preprosto, kot je morda videti. Igrala je v več filmih in stopila pred televizijske kamere. »Paradoks igralca je vedno med tem, da mora vstopiti v vlogo drugega in se prepustiti, hkrati pa imeti še vedno vse pod popolnim nadzorom,« pove sogovornica. »To je konstant­no delo, ki se ne konča ob koncu običajnega delovnega dne.« Kot svobodna umetnica si sama kroji čas. »Ker ga nimam na pretek, sem dobro organizirana in na projekte se vnaprej pripravim. Nedavno sem slišala, da sem na snemanjih zelo zahtevna, kar nekaterim režiserjem ni po godu. To me je prizadelo. Ne razumem, zakaj se pri nas človeka, ki je pripravljen, bojijo ali ga celo želijo umakniti,« iskreno pove in doda, da je zahtevna do sebe in drugih. »Slovenija je majhen prostor, ki veliko ponuja, toda delati tukaj je prav poseben izziv. Sploh ker so predsodki zelo močni in mnogi ljudje še vedno nosijo plašnice,« ugotavlja. »Ne slonim na svojih preteklih uspehih in se ne ustavljam. Grem naprej in tako živim svoje sanje,« je odločna Gal Štromarjeva.

Kadar ji ostane kaj prostega časa, počne tiste drobne reči, ki jo osrečujejo. Ob jutrih rada spije skodelico kave in že vrsto let piše dnevnik. Vanj zapisuje svoje misli in sanje. »Lani pozimi sem pletla kape. Rada ustvarjam z rokami in kuham. Moja meditacija je tudi čiščenje okenskih šip,« se namuz­ne in pogleda proti balkonu, od koder ima pogled na lep park. »Moja vitalna energija je zelo močna, zato sem težko pri miru. Rada tudi potujem. V tujino odhajam po drugačno energijo. Tam najdem navdih in ga prinesem s seboj domov,« še pove.

Prijavi sovražni govor