Biti kmet, natakar ali kuhar je najvišji ideal naših šovov

Zaradi kosanje za ratinge bodo resničnostni šovi pohod nadaljevali tudi letos.

ned, 17.01.2016, 18:00
Če se primerjamo z drugimi narodi, je naša televizijska odvisnost še razmeroma blaga.

Za slovensko televizijo je bilo leto 2015 nadvse uspešno. Vzpon domače produkcije, ki ga je sprožila neusmiljena tekma med največjima komercialnima televizijama, je gotovo pomembno vplival na gledanost. Res pa je, da ta, kljub medijskim tehnološkim novotarijam, zlagoma narašča že vsa leta.

Če smo Slovenci še v začetku tisočletja v povprečju prebili pred televizorji 168 minut na dan, smo lani pred malim zaslonom presedeli že 206 minut. Skoraj tri ure in pol, nekateri celo veliko več in drugi malo manj, o tem malce pozneje, smo se torej lani pustili voditi televizijskemu mediju skozi našo družbeno in politično vsakdanjost. Če je res, kar pravijo nekateri medijski teoretiki, da je televizija dejaven oblikovalec in ne le odraz našega vsakdanjega življenja, bi nas moralo pošteno zaskrbeti za usodo slovenstva, v katerega se s filmi, nadaljevankami in resničnostnimi šovi zasajajo invazivni tujerodni, predvsem ameriški vzorci obnašanja in razmišljanja. Po drugi strani družboslovci ugotavljajo, da je večja navezanost na televizijski fotelj premosorazmerna z nizko stopnjo dohodka, izobrazbe in – višjo starostjo.

V pokoj na tv-fotelj

Predvsem demografska struktura je tako v Sloveniji kot po vsej Evropi tista, ki določa trajanje gledanja v tv-ekran. Res je, kar empirično ugotavljajo starši najstnikov, vsaj statistike pa to potrjujejo, da mularija skoraj ne pozna več televizije, saj dobesedno ne odmakne očesa od svojih tablic in telefonov. Drži pa tudi, da najstniki – v nasprotju z manjšimi otroki – nikoli niso bili najbolj vneti tv-gledalci, poleg tega jih je v Sloveniji vse manj. Vsak četrti otrok je že edinec, kar pomeni, da postajamo stara družba. In prav starejši so tisti, ki največ časa preždijo pred sprejemnikom. Gledanje televizije se, po podatkih AGB Nielsen za Slovenijo, namreč stopnjuje s starostjo gledalcev: odrasli med 30. in 35. letom ji namenijo v povprečju »le« 133 minut, tisti med 35. in 45. letom 184 minut, med 45. in 50. letom že 209 minut, starejši od 65 let, takšnih je med gledalci dobra četrtina (27,5 odstotka), pa so prikovani pred male ekrane že 309 minut.

Slovenci s tremi urami in pol »konzumacije« tv-programa nismo nobena izjema. Če se primerjamo z drugimi narodi, je naša odvisnost še razmeroma blaga. Med evropskimi državami je Slovenija v prvi tretjini lestvice v skupini manjših porabnikov, primerljiva z Irsko in Nizozemsko. Na sosednjem Hrvaškem se televiziji posvečajo v povprečju že po štiri ure in 20 minut, v Srbiji kar dobrih pet ur, največ pa Bosni in Romuniji, kjer se gledanost vzpenja že proti šestim uram. Povprečje za Evropo je bilo lani skoraj štiri ure oziroma dobre pol ure več kot na prelomu tisočletja, pove Boštjan Kusun­jek, generalni direktor AGB Nielsen za Slovenijo, ki opravlja meritve na našem tv-trgu od leta 1999.

Čeprav so ji najbolj črnogledi družboslovci z vzponom interaktivnih medijev prerokovali že zaton, je televizija, enako kot radio, tudi zaradi interneta okrepila svoj položaj. Izum gledanja s časovnim zamikom in na novih elektronskih medijih, kot so tablice in pametni telefoni, je omogočil gledalcem, da si ogledajo tudi zamujene oddaje. Televizija s tem izgublja pomen linearnega medija, ki mu je gledalec prisiljen pasivno slediti, čeprav je pasivnost še vedno njena poglavitna lastnost. Pasivno gledanje televizije v 21. stoletju še zdaleč ni anahronizem, vsakdo potrebuje urico ali dve na dan, da se z izteg­njenimi nogami malce prepusti vodenju televizijskega medija, je prepričan Kusunjek. Zato, meni, tudi narašča gledanost med starejšim občinstvom, ki je nagnjeno k pasivnemu sprejemanju vsebin, tako je skoraj povsod v Evropi, in pada v državah z večjim odstotkom mladega in aktivnega prebivalstva.

Ker je za starejše značilno, da jih zanimajo informativne oddaje – gledalci med 35. in 54. letom gledajo informativne oddaje 152 ur na leto, starejši od 55 pa že kar 371 ur –, je informativni program pri nas na prvem mestu med žanri po gledanosti. S 193 urami so ga lani prekosile le tv-serije. Vprašanje, ki se zastavlja samo po sebi, je, kakšne nadaljevanke so lahko Slovence prikovale v fotelj bolj kot informativne oddaje. Zelo verjeten odgovor sta domači telenoveli o vinogradniških dinastijah, ki sta se za srca gledalcev spopadali v elit­nem času po osrednjih poročilih skoraj vsak delavnik. Konkurenčna tekma, ki se je razbesnela med komercialnimi Pro plusom s programoma Pop TV in Kanal A ter Planet TV, je prinesla obilo lastne produkcije, poleg resničnostnih šovov tudi omenjeni telenoveli. Liki vinogradnikov, ki nastopajo v obeh, so po pričakovanju blizu slovenskih duši, gotovo tudi zato, ker so videti nadvse dobro preskrbljeni.

Spopad za ratinge

Celo na Planet TV, kamor so se iz Pro plusa preselili Marjan Jurenec, Tomaž Perovič in Gorazd Slak, so bili presenečeni nad dobrim sprejemom romantične komedije, kakor jo uradno imenujejo, Ena žlahtna štorija. Še boljšo gledanost je dosegal njihov resničnostni šov Kmetija: Nov začetek. Obe oddaji sta z naraščajočimi deleži gledanosti presenetili tudi snovalce programa na Pro plusu, ki so občinstvo snubili z zelo podobnim programskim konceptom – resničnostnim šovom Gostilna išče šefa in telenovelo Usodno vino – v istem programskem pasu. Novembra, torej v času pred novim letom, ki je najbolj ploden za oglaševalske prihodke, so na Pop TV celo zamenjali vrstni red svojih dveh udarnih oddaj, tako da so se v istih terminih neposredno kosali za ratinge tako pri nadaljevankah kot resničnostnih šovih. Meče so programski snovalci, morda hote, prekrižali tudi pri finalnih oddajah šovov Slovenija ima talent in Kmetija: Nov začetek, ki sta potekali v istem vikendu.

Dobiček od tekme komercialnih televizij, v kateri TV 3 s pičlo domačo produkcijo le statira, so imeli poleg gledalcev tudi oglaševalci. Vse večja priljubljenost televizije se je pokazala tudi pri vse večjem deležu oglaševalskega kolača. Leta 2014 so televizijske hiše, po podatkih Mediane, zaslužile dobrih 579,4 milijona evrov in si odrezale 73,7 odstotka pogače. Lani je bil njihov delež pri 886 milijonov evrov velikem kolaču že 682 milijonov evrov oziroma 77-odstoten. Kolikšen je bil delež posamezne tv-hiše, lahko le ugibamo, še posebno ker je znano, da se na našem medijskem trgu ne trguje po ceniku, ampak z velikimi popusti. Največji kos pogače si je gotovo odrezal Pro plus, ki je imel v osrednjem času – po njihovih lastnih podatkih – največ, 42,7 odstotka, vseh gledalcev v ciljni skupini od 18 do 54 let na njegovih programih.

Da je bila domača produkcija lani gotovo najpomembnejši pospeševalec spremljanja njihovega programa, je prepričan tudi Gorazd Slak, programski direktor Planet TV. Poleg 105 epizod romantične komedije, kakor so poimenovali Eno žlahtno štorijo, so lani ustvarili tudi 90 oddaj resničnostnega šova Bar in prav toliko oddaj Kmetija: Nov začetek, k čemur je treba prišteti še cel kup komentatorskih oddaj o kmetiji, 30 oddaj Ta teden z Juretom Godlerjem in še 75 minut vsakodnevnega informativnega programa. V celoti so ustvarili kar 35 odstotkov lastne produkcije, zakonski minimum je 20 odstotkov, in tako nameravajo tudi nadaljevati, pravi Slak, prepričan, da je v Sloveniji še veliko ustvarjalnega potenciala za domačo produkcijo. Že kmalu po novem letu bodo predstavili nov resničnostni šov Bilo je nekoč, ki bo tekmovalce in gledalce popeljal v srednji vek.

Informativne oddaje navzdol

Med aktivnimi v Sloveniji, to so tisti med 18. in 54. letom, ki jim komercialne televizije namenjajo največ pozornosti, je opaziti, da se začnejo prepuščati udobju gledanja v tv-zaslon šele nekje po 35. letu. Zaradi spremenjenih delovnih navad oziroma zahtev pa si to lahko privoščijo pozneje kot včasih. Vrhunec gledanosti, ko je pred televizorji zbranih 800 tisoč gledalcev, se počasi pomika na 21. uro in celo čez. Vodilne slovenske televizije, TVS, Pro plus in Planet TV, kljub temu vztrajajo s svojimi osrednjimi informativnimi oddajami v programskem času med 19. in 20. uro, čeprav se njihova gledanost, tako kot gledanost vseh informativnih oddaj, že nekaj let rahlo zmanjšuje. Prvi, ki so se poskušali prilagoditi novim časom in so osrednjo informativno oddajo Planet danes začenjali ob 20. uri, so bili na Planet TV, vendar so jo morali kmalu prestaviti na 19. uro, ob kateri se na vseh drugih televizijah začenjajo osrednja poročila.

»Informativne oddaje so še vedno steber vsake resne televizije, toda v Evropi in tudi pri nas se interes zanje zmanjšuje,« ugotavlja Branko Čakarmiš, programski direktor Pro plusa. Razlog so, meni, nove gledalske in uporabniške navade, saj lahko vsak trenutek spremljamo aktualne informacije na svojih računalnikih in telefonih. Njihov informativni program ima svoje gledalce oziroma sledilce tako na TV kot na spletu. Po nekaterih evropskih raziskavah Čakarmiš sklepa, da je tudi v Sloveniji približno pet odstotkov gledalcev, ki televizijo gledajo z zamikom. Funkcija časovnega zamika ne vpliva na snovanje televizijskih programov, saj so po pravilu na časovnem zamiku najbolj gledane tiste oddaje, ki dosegajo najvišji rating, ugotavlja programski direktor Pro plusa.

Veliki izziv ustvarjalcev televizijskih informativnih oddaj je torej, kako še bolj poglobljeno in atraktivno predstavljati informacije v obliki zgodb. Razmišljajo o tako imenovani dokurealnosti, to je resničnosti z dokumentarnim pristopom, ustvarjeni na način »emotainment«, torej zabave, prekipevajoče od čustev.

Dokler teh trendov ne usvojijo, bodo na Pro plusu še naprej stavili na svoje paradne resničnostne šove. Tudi za letos napovedujejo »klasična« res­ničnostna šova Big Brother in Survivor ter kuharski šov MasterChef, pevski šov, ki redno dosega visoko gledanost, Znan obraz ima svoj glas, in Bitko parov. Že zdaj zbuja veliko zanimanje večerni šov Na žaru, še posebno ko se v njem pojavi tudi predsednik države Borut Pahor. Napovedujejo tudi nadaljevanje telenovele Usodno vino.

»Vse to bodo prikazovali v osred­njem času, kar je gotovo tudi razlog za ukinitev oddaje Epilog, saj zmanjkuje prostora za kaj drugega kot resničnost­ne šove,« pravi medijski strokovnjak Marko Milosavljević. Po njegovem mnenju resničnostni šovi, zasnovani na najmanjšem skupnem imenovalcu večinske publike, odražajo negativno podobo slovenskega duha, ki svoje ambicije zadovolji s tem, da postane natakar ali kuhar, odpre bar ali restav­racijo. Opaža, da v Sloveniji ni šovov, s katerimi bi med mladimi promovirali ambicioznejše, bolj podjetniške cilje, kakršna sta denimo ameriški Vajenec ali angleški Lord Sugar.

TVS se ne gre tekmovanja

Čeprav je vtis, da resničnostne šove gledajo večinoma mladi, raziskave Mediane kažejo, da še najmanj priteg­nejo skupino od 15 do 29 let, ki tudi sicer manj spremlja televizijo. Še največ gledalcev, gledalke so pravzaprav v večini, je med starejšimi od 45 let, z večinoma do srednješolsko izobrazbo in kariero »uslužbenca«.

Vtis je, da je to pravzaprav tudi najbolj splošen lik tv-gledalca, na zvestobo katerega računajo komercialne televizije. Manj je njegovim potrebam prilagojena Televizija Slovenija, od koder so nam na kratko sporočili, da programsko tekmovanje z komercial­nimi televizijami ni njihov cilj. O kak­šni resničnostni zabavni oddaji za zdaj ne razmišljajo. Kot javna televizija morajo s svojim delovanjem izpolnjevati poslanstvo in pripravljati tudi vsebine, ki niso namenjene najširšim množicam, temveč manjšim ciljnim skupinam. Zato gledanost oziroma doseganje visoke gledanosti ni edino merilo pri pripravi programskih vsebin. Največ časa in finančnih sredstev Televizija Slovenija vlaga v produkcijo kulturno-umetniškega programa, saj so, pravijo, kot RTVS navsezadnje največja kulturna inštitucija v državi. Zagotovo pa so Ema, Evrovizija in športni prenosi tisti, ki na javni televiziji dosežejo veliko gledalcev, poudarjajo na TVS. Glede športnih prenosov velja dodati, da je večina gledalcev že pred časom preselila na komercialne športne programe. Javni televiziji slej ko prej ostajajo le pravice, ki jih dobi kot članica EBU, ljubiteljem športa lahko ta hip ponudi v glavnem le nekaj alpskega in nordijskega smučanja, pa kakšno odbojko in rokomet. V okviru informativnega programa bo prevladoval res zajeten kos parlamentarnega dogajanja, skupaj bosta zasedala skoraj polovico vsega programa javne televizije ...

Kakšne vsebine poleg »poročil« in nadaljevank Slovenci v 206 minutah na dan še použijemo ob malih zaslonih? Najostrejši kritiki domače televizijske realnosti trdijo, da se gledalci med 18. in 23. uro zaradi nezmanjšanega navdušenja nad resničnostnimi šovi, ki so v tujini že v rahlem zatonu, in suhoparne »informativnosti« javne televizije v čedalje bolj izogibajo slovenskim programom. Te spremlja le še 77 odstotkov gledalcev, so izmerili tudi pri AGB Nielsen. Slabi četrtini torej ni všeč nič, kar v tem osrednjem času prinašajo domače televizije.

Prijavi sovražni govor