Blokada spomina: Uf, imam jo na koncu jezika, pa ...

Pojav, ko ne najdemo takoj primerne besede (letologija) je pogostejši pri starejših in dvojezičnih govorcih.

čet, 10.03.2016, 09:00

Kje v možganih se zatakne beseda

Dr. Milica G. Kramberger, specialistka nevrologije in vodja Centra za kognitivne motnje nevrološke klinike UKC Ljubljana, pojasnjuje »besedo na koncu jezika« z vidika delovanja možganov: »Funkcionalno slikanje možganov odkriva, da so med tem pojavom aktivirana številna možganska območ­ja. Večinoma gre za območja v čelnem ter senčninčnem in delno tudi v temenskem delu možganske skorje. Kakšno vlogo imajo pri tem pojavu, ni pojasnjeno. Kadar se nekdo ne more spomniti imena določene osebe, je verjetno, da se bo aktiviralo območje v možganih, ki ga imenujemo fusiformni girus. Ta ima pomembno vlogo pri prepoznavanju obrazov.« Po mnenju znanstvenice je pojav, ki ga »strokovno poimenujemo anomična afazija, pogost simptom bolnikov z motnjo govora – afazijo. Vzroki za afazijo so različni, najpogosteje pa so posledica možganske kapi. Povezujejo ga tudi z alzheimerjevo boleznijo. Pogostejši je pri osebah z disleksijo, gre namreč za motnje branja. Značilen je za vse starostne skupine, a se pojavnost s staranjem veča. S staranjem se tudi oži razpon neposredno razpoložljivih besed v komunikaciji. Slikovne preiskave kažejo tudi nekoliko spremenjen vzorec aktivacije možganskih območij pri starejših kakor pri mlajših ljudeh, kadar iščemo primerno besedo.«

Kako se že reče tisti zadevi? Besedo imam na koncu jezika, pa se je ne morem spomniti. Psihologi svetujejo, da naj počakamo minuto ali dve in si jo bomo priklicali. Letologijo, kakor se pojav imenuje, raziskuje vrsta znanstvenikov.

Ko se sredi pogovora znajdemo v zadregi, ker nam je v tistem trenutka beseda ušla iz spomina, si pomagamo z zasilnimi izhodi. Po navadi se opremo na podoben izraz ali pa izgubljeno poskušamo povedati bolj opisno. Zadrego pogosto prikrijemo kar z mašilom in upamo, da ne bo pretirano opazna. Nelagodje ob takšni hipni spominski blokadi ni pretirano mučno, če se zgodi v zasebnih pogovorih, huje pa je, kadar se ne moremo spomniti izraza med nastopom pred javnostjo.

Psihologi so pojav »beseda na koncu jezika« imenovali letologija, kar je zgolj tehnični izraz za takšno vrsto pozabljanja, ko nekaj vemo, le priklicati nam tega ne uspe iz spomina. Psihologi, nevrologi in drugi znanstveniki, ki preučujejo delovanje naših možganov in spomina, se doslej niso veliko ukvarjali s tem, zato je tudi tehnični izraz letologija razmeroma nov. Izpeljali so ga iz besed lethe in logos. Lethe v klasični grščini pomeni pozabljivost, logos pa beseda. Pri iskanju oznake za tako pogost pojav, kot je hipna pozabljivost besede ali imena, so se oprli na grško mitologijo: Lethe je bila namreč ena od petih rek v podzemlju, iz katere so pile duše umrlih, da bi pozabile vse zemeljske spomine. Izraz si je menda na začetku 20. stoletja izmislil švicarski psiholog Carl Jung, ko je preučeval nezavedno v spominu in delovanju možganov. Leta 1915 pa so v ameriškem Ilustriranem medicinskem slovarju pojav definirali kot »nezmožnost spomniti se primerne besede«.

Naš spomin ni računalnik

Preučevanja pojava so se nedavno lotili britanski znanstveniki. Psiholog Tom Stafford, specialist za kognitivno nevroznanost, pomirjujoče sporoča vsem, ki se jezijo nase, ko jim uide iz spomina znana beseda, da njihovi možgani niso računalnik. Ne morejo delovati vedno samo s pritiskom na tipko in nimajo tolikšne spominske zmogljivosti kot računalnik. »Naš spomin je neverjeten, toda zavedati se moramo, da njegov odziv ni toliko odvisen od tega, kako močno se želimo spomniti nečesa, ampak bolj od tega, koliko asociacij si ustvarimo ob novi informaciji,« ugotavlja Stafford. Po njegovem je ključ prav v asociacijah, ki pomagajo pri priklicu besede.

Aktivni in pasivni besedni zaklad

Britanski lingvist in akademik David Crystal po poročanju BBC povezuje pojav beseda na koncu jezika z besednim zakladom, ki ga povprečno izobraženi človek uporablja pri govoru in pisanju. Aktivni besedni zaklad Britanca menda dosega največ 50.000 besed, v slovarju Oxford English Dictionary pa je kar 600.000 besed. Besede ali imena, ki jih redko uporabljamo, imamo skladiščene v pasivnem besednem zakladu, ker pa jih redko izgovorimo ali zapišemo, se nam skrijejo v spominu.

Ker gre za enake vzroke pozab­ljanja besed, ne glede na to, kakšen jezik govorimo, smo vprašali jezikoslovko Heleno Dobrovoljc z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramov­ša, s koliko besedami se izražamo. Povedala je, da je v prenovljeni izdaji Slovarja slovenskega knjižnega jezika predstavljenih 111.850 besed, koliko jih aktivno uporabljamo v pogovornem jeziku, pa ni znala oceniti. Njen kolega, prav tako jezikoslovec Primož Jakopin, meni, da naš povprečni besedni zaklad obsega približno 5000 besed, nima pa znanstvenega dokaza za takšno oceno.

Če bi znali v možganih oblikovati asociacije, povezane z redko uporab­ljenimi besedami ali z informacijami, ki se navezujejo na hipno izgubljene izraze, bi se manjkrat znašli v situaciji z »besedo na koncu jezika«.

Zgodi se enkrat na teden

»V standardnih učbenikih psihologije učenja ni zapisov o letologiji, nekaj jih je na internetu, predvsem v povezavi z učenjem in pozabljanjem. Je pa seveda v različnih virih veliko o 'pojavu na koncu jezika' oziroma o tip-of-the-tongue phenomenon,« je razložil upokojeni profesor psihologije Marko Polič.

Meni, da gre »za subjektivni učinek, ki nastane, ko smo prepričani, da ciljno besedo poznamo, je pa ne moremo priklicati. Malo spominja na razmere, ko nas sili h kihanju, pa ne moremo kihniti.«

Pojav so proučevali s preizkusi, v katerih so morali udeleženci priklicati razne redko uporabljane besede ali tujke. Včasih se nam namreč vsiljujejo podobno zveneče besede, ki imajo enako prvo črko ali enako število zlogov.

Kako pogosto se nam to dogaja? Kakor pojasnjuje Marko Polič, »v povprečju zaznavamo ta pojav enkrat na teden, starejši pogosteje«. Pogosto se v iskanje besede na koncu jezika zapletajo ljudje, ki se izražajo v dveh jezikih. »Mogoč raz­log leži v večjem celotnem številu posebnih besed v njihovem semantičnem spominu.«

V polovici primerov se iskane besede spomnimo, pogosto v prvih dveh minutah. Marko Polič: »Kar v 50 do 70 odstotkih se ljudje pravilno spomnijo prve črke ter števila zlogov. Lahko tudi povejo, kakšne so semantične značilnosti besede – ali je prijet­na, neprijetna, nevtralna in kak­šnega spola je. Včasih se lahko vsiljuje neka napačna beseda – bloker. Pojav je verjetno znan v vseh jezikih, spada pa v tako imenovano metaspoznavo. To je naše znanje, zavedanje in nadzor lastnih spoznavnih procesov, v tem primeru spomina. Dejali bi, da gre za metaspomin.«

Tudi slovenski psiholog podobno kot britanski naredi primerjavo z računalnikom. Morda, kakor pravi, »analogija ni najboljša, toda situacija je podobna tisti, ko iščemo neko datoteko na trdem disku, pa se ne moremo spomniti, kam smo jo shranili. Sama potlačitev, torej nepriklic nečesa neprijetnega, je precej nejasna in je ne podpirajo vsi raziskovalci. Res pa je, da se ljudje praviloma bolj spominjajo prijetnih dogodkov iz svojega življenja, manj pa neprijetnih.«

Premor in gestikulacija

Ali obstajajo tehnike, s katerimi si lahko pomagamo iz spominskih blokad, ko beseda obvisi na koncu jezika? Tehnike za urjenje spomina seveda obstajajo, ni pa nobene posebne tehnike za pojav, kot je beseda na koncu jezika. Pomoč pri takšnem pozabljanju namreč ni bila sistematično raziskovana.

Britanska psihologa Geoffrey Beat­tie in Jane Coughlan sta ugotovila, da se ljudje več spomnijo, če lahko gestikulirajo. Torej, ne imejte rok v žepih, če se želite spomniti neke besede. Začetne črke ali inicialke prav tako olajšajo priklic ali pa tvorba podobno zvenečih besed, svetuje psiholog Marko Polič. Dodaja še, da je včasih, ko se nam vsiljuje napačna beseda, koristen krajši premor, potem pa lahko poskusimo znova. Pomaga menda tudi pitje kave, ker izboljšuje zbranost.

Povezane novice

Materinščina večine in 50 materinščin
20. februar ob 12:00
Slovenščino na svetu govori 2,5 milijona ljudi, na tujih univerzah je 57 slovenističnih oddelkov.
Prijavi sovražni govor