Saša Pavček o svojem pogledu na smrt, razlikah med pesnico in igralko v njej ter o trenutnih razmerah na slovenski gledališki sceni.
Galerija
Zdi se mi, da je poezija to, kar najbolj čisto in najgloblje privre iz mene, meni Saša Pavček. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
V nadaljevanju preberite:
Da mi je dano biti val! Navaden morski val, potovati dolgo pot iz srede sebe, se vzpenjati in padati brez objokovanj! v svoji drugi pesniški zbirki Zastali čas (Mladinska knjiga) zapiše Saša Pavček. Kot navajajo v založbi, pesnica namenja svojo pesniško in človeško občutljivost in pozornost svojim dragim, ki jih ni več: očetu, mami, bratu, nonu, noni, prababici, teti, živalim, igralskim kolegom. Pri tem se podaja na dolgo pot iz srede sebe in se poskuša vzpenjati in padati brez objokovanja. Saša Pavček, leta 2017 prejemnica Borštnikovega prstana in profesorica za umetniško besedo na AGRFT, je spregovorila o svojem pogledu na smrt, razlikah med pesnico in igralko v njej ter o trenutnih razmerah na slovenski gledališki sceni.
Celoten članek je na voljo le naročnikom.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITE Obstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji