Čarobna piščal v slovo

Pogrebna glasba: Anita Prelovšek na zadnjih poteh s prečno flavto
Objavljeno
02. november 2015 14.37
Flavtistka Anita Prelovšek, ki igra na pogrebih v Ljubljani, 22. oktobra 2015 [Flavtistka,Anita Prelovšek,pogrebi,inštrument,portret]
Grega Kališnik, NeDelo
Grega Kališnik, NeDelo
Od bližnjika se poslovimo v spokoju, tišini, ta je včasih zaigrana, Tišina, poslednja pot je tlakovana ob eno- ali večglas­nem petju, z vencem prijaznih besed, tudi z zvokom, ki komunicira z onstranskim, zvokom flavte, ki jo igra Anita Prelovšek.

Ljubljančanka, 31-letna Anita Prelov­šek, je diplomirala iz flavte v Italiji, se izpopolnjevala v Franciji, v Sloveniji ima priznano VII. stopnjo izo­brazbe. Prečna flavta je tista, če ne veste, »srebrna ali zlata, kovinska«, medtem ko je kljunasta načeloma lesena.

»Sem v tretjem letniku doktorskega študija muzikologije na ljubljanski filozofski fakulteti, je veliko antropologije, etnologije, za študij imam štipendijo,« a je, zlomek, učenje letno dražje od podpore. Flavto Prelovškova uči v Ruskem centru znanosti in kulture, zadnje čase »pa zelo rada igram na pogrebih«.

Ko ji je umrl ded, pripoveduje glasbenica, se je prvič srečala s smrt­jo. Zaživa ji je »rekel, da ne bi rad šel v piksno, zato smo se odločili za dia­mantni pokop. Del pepela spremenijo v diamant, v Švici, izdelava traja več mesecev.« Diamant je na varnem v škatlici, groba ded nima, bila je slovesnost. Večkrat ji je govoril, »daj mi kaj zaigraj, bolj poskočne je imel rad. Na pogrebu sem zanj izbrala enega Bacha.«

Tedaj, leta 2010, se je zvok njene flavte prvič razlegel po pokopališču, leto, dve pozneje je umrl ded prijateljici, »igram še tam in si rečem, kaj pa, če bi to počela redno«.

Lipa, suita, sonata

Verjetno ima o pogrebnem nastopanju kdo predsodek, in res, zborovski pevci o svojem početju ob odprtih jamah nočejo niti črhniti. »Meni je to čisto normalno, lepo,« je iskrena Anita. O pogrebni glasbi ima svojo spletno stran, ob slovesih »zaigram tri, štiri skladbe, ne more trajati sto let«.

Kaj hočejo, kaj si želijo žalujoči? Včasih ljudske, »Lipo, Zagorske zvonove, Prišla bo pomlad. Ali pa Bacha, izberem počasne stavke iz sonat, suit.« Mozartovih, Bachovih, Debussyjevih ...

Včasih so želje posebnejše, Anita sliši: »Naša mama je bila vesela, vesela naj bo tudi melodija. Lahko pa svojci naročijo melodijo, ki je bila pokojnemu najbolj všeč.« Ali pa glasbo svetuje Prelovškova, predpogrebni čas je čas, ko so bližnji zgubljeni ... Na flavto zaigra tudi Tišino, pri nas večinoma rezervirano za trobento.

Če je pogreb cerkven, je takšen tudi repertoar, napevi. »Igrala sem na krščanskih, pravoslavnih pogrebih, muslimani na pogrebih nimajo glasbe.«

S svojci sestavijo scenarij, »kako, kdaj, kje se bo igralo«. Anita igra ob vsakem vremenu. »V mrazu imam rokavičke, pa grelnike za roke, noge ...« Poskrbi, da ji nekdo drži veliko črno marelo, da dež ne pada ... po flavti, kajpada.

Jok, jek, solze, žalost, črnina? Zgodbe so različne, a smrt nikomur ne prizanese. »Če si žalosten, pretresen, jokaš, hlipaš, ne moreš igrati flavte, zaradi nastavka.« Seveda jo ganejo okoliščine, zlasti govori, »sama sebe z glasbo ne morem ganiti, čeravno jo moram čutiti, doživeti«.

Aniti je lepo, »ko popeljem z melodijo svojce v pomiritev, v lepoto, jih ponesem drugam«. Nadaljuje, da po japonskem verovanju z zvokom flavte »komuniciraš z onstranstvom«. Flavti pripisujejo tudi čarobno moč odganjanja tegob. Tisti, ki kličejo Prelovškovo, naj umrlega pospremi na zadnji poti, so, kot pravi, največkrat »svetovljani, velikokrat so živeli v tujini, delali nenavadne stvari, izobraženci«. Flavta prav pogosta na pogrebih ni, »večinoma so pevci, od inštrumentov trobenta«. Ljub­ljančanka igra v domačem mestu in drugod, po Sloveniji, neznancem, velikokrat znancem, prijateljem, »na Žalah sem s flavto samo jaz«.

Naslov njene doktorske disertacije bo Glasba na pogrebnih slovesnostih v današnji Sloveniji, v enem poglavju bo naše primerjala s pogrebno-glasbenimi značilnostmi po svetu. Slovenci, domnevno pretirano šparovni, »bi na pogrebu imeli veliko. Ponekod, denimo v Indoneziji, ljudje za svoj pogreb varčujejo vse življenje.«

Zgodovina klasične »in vse glasbe je zelo tesno povezana s smrtjo«. A glasba je danes povsod, je del življen­ja, v avtu, v nakupovalnem centru, na kliniki.

Glasba, pesem, melodija zaziblje tako dete v miren kot od zgoraj poklicanega v večni sen.