Če je župnik pisal lepo, je delo prijetno

Rodovnika ni tako težko izdelati, da bi se vnaprej ustrašili dela, pravi Petra Peunik Okorn iz mestnega muzeja.

ned, 14.01.2018, 12:00
Do 100 let na upravnih enotah

 

O matičnih knjigah moramo vedeti, da v arhivih najdemo le starejše od 100 let, poudarja Petra Peunik Okorn iz Mestnega muzeja Ljubljana: »Novejše, torej do 100 let starosti, hranijo na upravnih enotah in nam niso prosto dostopne. Za podatke o osebi, ki sem jo odkrila pri svojem delu in je umrla leta 1918, bom morala torej na upravno enoto in zaprositi za vpogled v matične knjige iz tega obdobja. Tudi to je lahko ovira, ki nas ustavi, ko iščemo svoje prednike.«

Rodovnika ni tako težko izdelati, da bi se vnaprej ustrašili dela, pravi Petra Peunik Okorn iz pedagoške službe Mestnega muzeja Ljubljana, kjer vodi zgodovinsko delavnico za izdelavo družinskega drevesa. Nanjo lahko sprejmejo največ deset ljudi, zato so bila vsa mesta za januarsko hitro zapolnjena. »V skupini imajo različne vzroke, zakaj želijo ugotoviti, kdo so njihovi predniki,« pravi sogovornica, ki jim bo pomagala premagati začetne težave pri tem iskanju.

V Mestnem muzeju Ljubljana je do 2. maja na ogled razstava o srednjeveški Ljubljani. Ob vseh pomembnih dogodkih pripravijo tudi spremljevalni program. »Odločili smo se, da bomo ob tej razstavi izvedli delavnice za izdelavo družinskega rodovnika. Ti so imeli v srednjem veku drugačen pomen, saj je plemstvo z njimi dokazovalo svoje poreklo, kar je bilo zelo pomembno zaradi porok, dedovanja in drugih življenjskih okoliščin, povezanih s sorodstvenimi razmerji,« pravi Petra Peunik Okorn. V mestnem muzeju hranijo rodovnik družine Auersperg, iz katerega je mogoče razbrati tudi, kako se je razvijal njihov grb.

Zanimanje za januarsko delavnico v mestnem muzeju, na kateri iščejo korenine družinskega drevesa, je bilo tolikšno, da jo bodo marca ponovili. Zanjo je še nekaj prostih mest, a prednost bodo imeli že vpisani, za katere je na prvi zmanjkalo prostora. Ker ni mogoče reči, da bo po marcu priložnost še za kakšno, bodo napotki Petre Peunik Okorn pomagali raziskovalcem družinskih debel, ki so na tem področju začetniki in ne bodo imeli strokovne pomoči, ko bodo iskali svoje prednike in njihova imena vpisovali v družinsko drevo.

Na delo v arhiv

»Na delavnicah želim pokazati, da raziskovanje družinskega ozadja ni tako zapleteno, kot si morda marsikdo predstavlja,« poudarja sogovornica. Za začetek si moramo odgovoriti na nekaj osnovnih vprašanj – od kod prihajajo moji predniki, kje so živeli in v katerih ustanovah bomo dobili podatke o njih. »Potem se je treba odločiti, po kateri liniji bomo prednike odkrivali in popisali najprej, ker ni smiselno začeti hkrati po mamini in očetovi strani, saj si tako v izhodišču naložimo zelo obsežno delo. Pomagati želim predvsem začetnikom, ki nimajo še nobenih izkušenj. Vsem svetujem, naj za izhodišče o sorodnikih napišejo vse, kar vedo sami, potem pa bodo videli, kje se jim bo zapisovanje ustavilo in ne bodo znali nadaljevati.«

Ker muzejske delavnice potekajo v Ljubljani, bodo raziskovalci dvakrat odšli v ljubljanski nadškofijski arhiv in se tako naučili iskati podatke o sorodstvu po starih matičnih, krstnih knjigah: »Pri tem smo vezani na arhiv, ki hrani stare matične knjige za območje, na katerem so živeli predniki. Zato smo v ljubljanskem nadškofijskem arhivu omejeni na območje Gorenjske, Osrednje Slovenije in Dolenjske. V Sloveniji imamo tri glavne škofijske arhive – v Mariboru, Ljubljani in Kopru. Razmere na Primorskem so posebne, ker je zelo malo zapisov shranjenih v arhivu, ampak je treba podatke iz krstnih knjig iskati po župniščih ali posameznih cerkvah, tako da je treba kar precej raziskovati.« Vsi omenjeni arhivi na svojih spletnih straneh objavljajo podatke o odpiralnem času in pogojih za uporabo gradiva. Za udeležence delavnic v mestnem muzeju sogovornica sama rezervira sedeže v ljubljanskem nadškofijskem arhivu: »Vnaprej naročim tudi matične knjige, jaz jim še vedno pravim krstne, zato moram za vsakega udeleženca delavnice vedeti, katero obdobje ga bo zanimalo. Na uvodnem srečanju vsem razdelim obrazce, na katere vpišejo podatke o svojih prednikih, ki jih že poznajo. Uporabila sem kar obrazce, ki jih je mogoče dobiti na spletni strani Slovenskega rodoslovnega društva. Tam začetniki najdejo tudi veliko drugih uporabnih podatkov in orodij, tudi slovarje.«

Na spletnih straneh nadškofijskih arhivov je mogoče izvedeti, koliko časa vnaprej je treba gradivo naročiti – v mariborskem, recimo, je čakalna doba za skenirane matične knjige šest tednov. »Zdaj je že velik delež matičnih knjig digitaliziran. Za ljubljanski nadškofijski arhiv, kamor hodim tudi sama, lahko povem, da so posnetki zelo kakovostni. Opažam, da imajo nekateri uporabniki, posebno tisti, ki niso vešči dela na računalnikih, nekaj težav, ko listajo po njih, a se kar hitro navadijo. Poleg tega uslužbenci arhiva radi pomagajo,« pravi sogovornica, ki tudi sama izdeluje družinski rodovnik. Pričakovati pa je treba, da pisava v matičnih knjigah ne bo vedno lahko berljiva: »Prebiranje krstnih knjig je zelo prijetno opravilo, če so župniki, ki so zapisovali podatke, lepo pisali. Se pa utegne raziskovanje prav zaradi pisave hitro ustaviti. V nekaterih obdobjih 19. stoletja je že zelo lepo berljiva, bolj ko gremo proti začetku stoletja, težje je razvozlati zapise, saj so zapisani v gotici, krstne knjige nasploh v nemškem jeziku ali latinščini, slovenščine skoraj ni. Na srečo pomagajo delavci v arhivu. Če pa znamo nemško ali latinsko besedo vsaj prebrati, si res lahko pomagamo s slovarji na spletni strani rodoslovnega društva. Drugače pa se besedišče v matičnih knjigah v glavnem ponavlja. Poleg tega zapisi za posamezno osebo niso obsežni.«

Za prihodnje rodove

»Vedno so me zanimali predniki, radovednost me je spodbudila, da bom zdaj poskušala ugotoviti, kdo so bili, najprej po mamini strani,« pripoveduje študentka prvega letnika socialnega dela Ajda Mikec o tem, zakaj se je vključila v delavnico. Poleg tega ima nasploh rada zgodovino. Tudi njene starše zanima, kdo so bili njihovi predniki, ker o preteklih generacijah ne vedo veliko. Dragocena bo pomoč dedka, saj njegov spomin seže do njegovih starih staršev, tako da bo Ajda od njega zanesljivo dobila imena pradedka in prababice po mamini strani: »Po prvi delavnici kar težko čakam, da bomo nadaljevali v arhivu, zanima me, kako mi bo šlo. Potem bom tja hodila tudi sama, ker v okviru delavnic ne bo mogoče opraviti vsega dela, ampak bomo morali naprej raziskovati sami.« Ajda za sorodstvo po mamini strani ve, da so predniki živeli na Dolenjskem.

Zakonca Kristina in Božidar ugotavljata, da sta onadva kot najstarejša člana njune družine pač tista generacija, ki naj prevzame raziskovalno nalogo in sestavi družinsko deblo. Odkar sta upokojena, imata za to delo tudi dovolj časa. »Precej podatkov že imava, žal pa se jih je veliko izgubilo, ko so umrli starši, tete in drugi sorodniki ... Res je, kar pravijo, da z vprašanji ne smeš odlašati. No, odločila sva se, da bova midva tisti člen v družini, ki bo poskušal opraviti to delo, predvsem zaradi mladega rodu in tistih, ki še pridejo. Midva še imava podatke o starejših generacijah, mladi ne več, saj tudi nimajo kaj dosti časa, da bi pregledovali stare družinske dokumente in hodili v arhiv. Za začetek bova z možem zbirala podatke za enega od svojih staršev,« pravi gospa Kristina in dodaja, da sodobna tehnologija zelo olajša delo. Sama bo prednike iskala v arhivu ljubljanske nadškofije, mož Božidar pa že ve, da bo moral še kam drugam: »Moji starši so bili rojeni v Ljubljani, pri starih starših pa bo že bolj zapleteno, saj izvirajo s Primorske, Koroške, Notranjske in Dolenjske.«

Petra Peunik Okorn poudarja, da imamo v Sloveniji še druge arhive, kjer bomo morda tudi našli zapise o ljudeh, ki jih nameravamo vključiti v rodovnik. Pomagamo si lahko še z drugimi viri: »V Ljubljani imamo recimo še Zgodovinski arhiv Ljubljana. V nadškofijskem arhivu sem zvedela, da imajo tam zbirko osmrtnic, iz katerih lahko marsikaj razberemo – datum rojstva in smrti, rojstni kraj, kje je nekdo živel ... Zanimivo je hoditi tudi po pokopališčih, saj na starih nagrobnikih morda odkrijemo letnice in osebe, za katere nismo vedeli. Na splošno je malo znano, kako bogate arhive imajo knjižnice, recimo časopisni oddelki. Treba si je vzeti čas in raziskovati, veliko razmišljati o tem, kje bi še lahko iskali. Najprej pa poglejmo, kaj vse imamo doma: različne darilne pogodbe, oporoke, krstne liste, rojstne liste, veliko lahko najdemo v predalih.«

Zlato pravilo pa je, dodaja sogovornica – ne odlašajte, ampak vprašajte ljudi, ki imajo daljši spomin od vašega: »Raziskovanje prednikov in družinskega drevesa je včasih že kar detektivsko delo.« Na voljo je več brezplačnih računalniških programov, ki zbrane podatke uredijo v lično družinsko drevo – na delavnicah bodo recimo uporabili brezplačni program MyHeritage.

Prijavi sovražni govor