Karikaturist, ki ga razganja od življenja

V karikaturo je Boris Oblak padel po naključju, zdaj pa od nje živi. Je navdihujoč in zaveden mlad Poljanec, radoveden kot otrok.

ned, 11.02.2018, 15:00
Iz pisem napaberkovano

Ravno na kulturni praznik so v Šubičevi hiši predstavili knjigo Maruše Košir z naslovom Dom slikarjev Šubic – Pisma pripovedujejo. Zapisi govorijo o vsakdanjem življenju in odnosih v družini. Za umetnost niso tako pomembni, vendar neposredno in precej bolje kot gola zgodovinska predstavitev približajo čas, v katerem je živela družina Štefana Šubica. Ob izsekih pisem, ki so zbrani v knjigi, tako bralec vstopi v preteklost in se vživi v njihovo življenje, so zapisali ob izidu knjige.

On je tisti, ki je zrisal hecne like iz vasi Jebovlje, tisti, ki je začel festival karikatur, napolnil Šubičevo hišo z vsebino in ji dal dušo ... Seznam je dolg. Je pa Boris Oblak brez dvoma navdihujoč in zaveden mlad Poljanec, ki se kar ne more nasititi svoje radovednosti glede skoraj vsega, kar nas obdaja.  Zato veliko bere, posluša, počne tisoč in eno stvar ... In zdi se, da je našel recept za zadovoljno, če že ne kar srečno življenje.

Povod za srečanje je bil faktografski, a impresiven naštevek veščin in dejavnosti tega 37-letnika: (bil) je smučarski skakalec, likovni pedagog, bobnar, vodja in tvorec programa Šubičeve hiše, oče treh otrok, zadnja leta pa predvsem karikaturist. Dobiva se v Šubičevi hiši v Poljanah na Škofjo Loko, kjer, ne brez kanca obžalovanja, pove, da zdaj ni več vodja njenega programa, je pa vseeno »ta domačija velik del mene«. Že od nekdaj, predvsem pa iz dedkove delavnice, je zaljubljen v les in delo z njim – »Poljanci smo vsi po malem 'tišlerji', saj je pri nas ogromno lesa, včasih je bila na začetku vsake grape kakšna žaga« – in komaj sedem let mu je bilo, ko se je, precej netipično za to starost, zagledal v lepo izrezljana lesena vrata nekdanjega prebivališča Šubičevih.

»Ta prazna hiša je bila zame ena velika skrivnost. Že zelo zgodaj sem sicer vedel, da bom nekako nadaljeval bogato likovno tradicijo, ki je, podobno kot lesa, prav tako ne primanjkuje v naši lepi in široki dolini, a da bom na tako neposreden način skrbel za dediščino Šubičevih, naših najbolj znamenitih umetnikov, pa gotovo ne. Niti v najbolj mokrih sanjah pa si ne bi mogel predstavljati, da bom kdaj ta vrata, ki sem jih občudoval kot otrok, zvečer celo od znotraj zaklepal. V tej hiši sem namreč dobil možnost tudi živeti celi dve leti in pol, saj se je po obnovi – občina je s tem, obnovo Tavčarjevega Visokega in še s čim naredila res velike korake v turizmu in kulturi – začelo razmišljati, da bi hiša dobila upravnika, s čimer bi še bolj zaživela. Ko so mi ponudili to možnost, je preprosto nisem mogel zavrniti!«

Povabilo je sovpadlo s koncem njegovega petletnega dela v PUM (projektno učenje za mlade, op. p.) Škofja Loka, kjer je mladino znal pritegniti z ustvarjalnimi projekti, tako da se je leta 2011 vselil na domačijo Šubičevih in nemudoma začel tkati program za vse generacije: z razstavami, postavitvami zbirk, jih vmes vse večkrat spremenil, s kulturnimi prireditvami, umetniškimi kolonijami, delavnicami za otroke ...

»Tu smo živeli do prihoda drugega otroka. Hišo sem polnil z vsebino, preskušal sem, kaj je pri ljudeh dobro sprejeto, kaj manj, skratka, postavil trdne temelje.« A ker je bil poleg tega še karikaturist (k temu se še vrnemo), do pred nekaj leti tudi bobnar v nekaj žanrsko različnih bendih (tudi v spremljevalnem ansamblu Andreja Šifrerja), noči pa so mu dodatno krajšali majhni otroci, je lani vodenje programa prepustil drugim. »Še vedno pa po njej vodim organizirane skupine, temu se nisem odrekel. Poznam vsak detajl hiše in uživam v tem, da njeno zgodbo kar se da zanimivo predstavim obiskovalcem.«


Motiv iz notranjosti Šubičeve hiše, ki je pravi zaklad kulture, umetnosti in tradicije.Foto Jure Eržen/Delo

Mladi staroselec

In res povsem vajeno zdirja po zavitih in ozkih stopnicah, točno ve, kje mora skloniti glavo, da se ne udari ob nizke podboje, in sproti razkriva svojo taktiko enournega vodenja po hiši tudi s 170 ljudmi naenkrat. »Ko sem z ženo hodil po muzejih in spominskih hišah, se mi je zdelo, da marsikje še vedno pripovedujejo iste dolgočasne stvari kot za časa naših osnovnošolskih obiskov, zato sem si zadal, da pod streho Šubičevih ne bo tako. Ljudje si dejstev povečini ne zapomnijo, si pa zapomnijo, kako so se imeli. In trudim se, da bi se tukaj imeli fajn.«

V naslednjem trenutku že začne glasno recitirati odlomek iz Cvetja v jeseni, v katerem se je Ivan Tavčar poklonil Šubičevim: »Janezu, Štefanu, gospodarju te hiše, in dvema od petih Štefanovih sinov, Juriju in Janezu, ki sta dva izmed naših največjih umetnikov.« S prstom zdrsi po razvejanem rodoslovnem drevesu Šubičevih. »Sedemnajst ustvarjalcev znotraj ene same rodbine, neverjetno!« Neverjetno je gledati tudi relativno mladega človeka, ki je tako zelo zagret in ponosen na domačo dolino in njeno preteklost, kar še posebno gane starejše obiskovalce, nihče pa ne gre ven iz hiše, ne da ne bi vsaj nekajkrat prasnil v smeh ob Oblakovih hecih in anekdotah.

Nekaj trenutkov pozneje se le s težavo odtrga od zbirke orodja in opreme restavratorja Mirka Šubica, pa od skic, risb, slik, rezbarij, ki se razkazujejo na mizah in stenah, uživaško razlaga o nastajanju posameznih likovnih stvaritev, z velikim navdušenjem bere odlomke, vtisnjene kar v posamezne razstavne predmete, iz pisem Šubičevih, v katerih se razkrivajo odtenki njihovih življenj. »Dolgčas mi je po vinu, ker tukaj ga tol'ko ne pijem, kot sem ga doma,« v smehu prebere vrstice, ki jih je napisal 14-letni Janez Šubic, in potem hudomušno pokaže proti stropu sosednje črne kuhinje. »Tistele suhe klobase sem pa namerno obesil tako visoko …«

Tik pod streho, v krasnem prostoru za prireditve, od nekod privleče čudno dolgo zarjavelo cev in jo, brez opozorila, za pol minute spremeni v impozanten didžeridu. »Avstralsko glasbilo po izvoru ne sodi sem, je pa cev z domačega podstrešja, ki se je tu znašla ob odprtju razstave Lepo zarjavelo kiparja Mateja Plestenjaka, s katerim sva na njegovo pobudo zimprovizirala kulturni program.«

Dovolj je bilo

Razpet na deset koncev in vse v zadnjem trenutku … Ko je bil mlajši, je še šlo: od 7. do 17. leta je resno treniral smučarske skoke, dan po koncu skakalne kariere pa je že iskal nekaj novega in si kupil bobne. Zdaj je vendarle ugotovil, da ima »dan le 24 ur, človek pa samo dve roki in še od tega je ena leva. Ko sem videl, da nimam časa, da bi se normalno naspal, bil z družino toliko, kot sem si želel, sem končno zategnil ročno zavoro … Ker ni vedno dobro, da si multipraktik; če delaš preveč stvari, nisi nikjer stoodstoten in s tem se nisem mogel sprijazniti. Mislim, da je treba vedno dati vse od sebe, drugače je nesmiselno početi to, kar počneš. Na neki točki sem ugotovil, da sem obstal, da se ideal, ki sem mu v karikaturah in ustvarjanju sledil, samo še oddaljuje. In potem misliš, da si povsod zanič, da je vse narobe.«

Zato od takrat, ko se je odločil, da neha igrati v bendu, nima želje, da bi se vrnil, »ker vem, koliko bi moral vaditi, da bi bil vsaj približno zadovoljen s svojim igranjem«. Podobno je s smučarskimi skoki. »Sem pa v skoke še vedno zaljubljen, pogosto sanjam, da skačem. Leta 2012, ko je Robi Kranjec zmagal z 244 metri – to je dvakrat dlje, kot sem skočil sam –, sem si njegov skok pogledal prav vsak dan, in to večkrat. Nisem se ga mogel nagledati, tako fascinanten je …« pripoveduje z žarom.


Milan Brence, sirar iz Gorenje vasi, Oblaku ekstremno ljuba karikatura. Narisal Boris Oblak

Nazadnje se nagledava še njegove druge strasti, karikatur. »Želel sem si, da bi Šubičeva hiša imela tudi nekaj modernega, a hkrati ljudem razumljivega, malo hecnega. In to karikatura vsekakor je,« pove pobudnik prvega festivala karikatur, ki se je prav tam zgodil leta 2012. »Želel sem si dogodek, ki bi združil slovenske karikaturiste, na katerem bi se čez dan v živo risalo, zvečer pa razstavljalo. Bil je lepo sprejet in iz tega je tukaj nastala tudi Aleja znamenitih Poljancev v karikaturi.« Po enoletnem premoru za letos spet potrjuje: festival karikatur bo!

Sam je sicer v karikaturo padel po naključju. »Likovna pedagogika na pedagoški fakulteti je bila zame res super študij, ker je tako raznolika: risanje, slikanje, dizajn, grafika, keramika, lutkarstvo … In imel si čas delati ter se razvijati po svoje. Vsak dan sem bil na fakulteti v ateljeju, vse dokler me ni snažilka pometla ven (smeh). Zato bi lahko v življenju počel čuda likovnih stvari; razmišljal sem o dizajnu na akademiji, med študijem sem povsem padel v grafiko, našel pa tudi veselje v poučevanju in PUM, moja prva zaposlitev, je pravzaprav združeval vse, kar sem znal in česar sem se še hotel naučiti, na primer javnega nastopanja, kar mi je ob pogovorih za različne medije tudi uspelo.« Še zdaj ga izredno vleče v kiparjenje iz lesa – v svoji pisarni pokaže leseni skulpturi, vsako od njih je izdeloval okrog 200 ur –, ob pravem izzivu se loti tudi dizajna; nazadnje je izdelal logotip Poljanske doline, dežele pod Blegošem, in z njim navdušil sebe in komisijo – iz srca je izpeljal hribe oz. hribe v obliko srca.

Podcenjena umetnost

Povsem pa se je posvetil karikaturi, s čimer se zdaj tudi preživlja. »Na neki točki sem se moral usesti sam s seboj in razmisliti, kaj želim. Po eni strani sem umetnik, ki razstavlja svoja dela, in bi lahko prosil za državno podporo, po drugi pa se je iz nekega naključja razvila samostojna pot, na kateri mi ni treba nikomur odgovarjati, biti komurkoli všeč. Ne delam si utvar, da je to, kar delam, neka visoka umetnost, vendarle gre za neke vrste 'pop', vseeno pa pogosto opozarjam, da je karikatura ob vseh naših vrhunskih ustvarjalcih podcenjena. Tudi zato me je neskončno razveselilo, ko je stripar in karikaturist Tomaž Lavrič prejel Prešernovo nagrado.«

Začelo se je, ko je moral narisati vabilo na 50-letnico enega od vaščanov. Zaradi tistega je kmalu dobil tri podobna naročila, nato je 50-letnico praznoval njegov oče in upodobil ga je v njegovi najbolj zadovoljni pozi – zmagoslavju, ko iz gozda prinese prvega jurčka. »Majhno ilustracijo so sosedje za šalo povečali in jo uokvirili, kopija pa ni bila videti lepo, zato sem začel razmišljati o večjih, lepših … Karikature so postajale vedno zahtevnejše, kmalu so postale tudi barvne …«

Za izdelovalca klimatskih naprav je moral nekoč narisati severnega medveda, ki ga zebe. »Ilustracijo sem hotel narisati kar se da realistično, nadgraditi fotografijo in počlovečiti medveda … Vedel sem, da bom težko delal z akrili, potem pa mi je prijatelj posodil opremo za digitalno risanje.« Odprl se mu je povsem nov svet! Naročila pa so vztrajno prihajala, »učil sem se, vadil, razvijal … in zdaj ima v svojem arhivu že prek 1200 zahtevnih barvnih portretnih karikatur, večinoma narejenih po naročilu. »Daleč največ jih naročajo za abrahama in druge obletnice, veliko jih je ob menjavi službe ali upokojitvi in porokah.«


Sašo Hribar v karikaturi, ki je navdušila urednika Bojana Krajnca. Narisal Boris Oblak

Na TV, na naslovnici

Vseeno pa se z največjim veseljem spominja dogodka pred nekaj leti, ko je na elektronski naslov odlične tv-oddaje Hri-bar »za štos« poslal karikaturo Boruta Pahorja in Saša Hribarja, ki ju je narisal za trening. »Čez natanko minuto mi je odpisal urednik Bojan Kranjc, naj ga pokličem po telefonu, čez dve minuti sva že govorila. Tako sem za vas Jebovlje narisal okoli 60 likov, vsakega od strani in od spredaj, na podlagi katerih so potem izdelali 3D-like.« Podobno se mu je zgodilo z urednikom Mladine, ki ga je navdušila njegova karikatura ust, polnih igrivih zob v obliki črk, vabilo na festival karikatur. Minuto zatem, ko je odposlal vabila, mu je pisal, ali bi lahko čez dva meseca zrisal naslovnico na temo zobozdravstva.

Politična karikatura ga sicer ne zanima. »Politične in religiozne teme so zame osebno neznansko nenavdihujoče, nerazumne, nelogične, nelepe, polne pritlehnosti in žlehtnobe ... poleg tega mi gre strašansko na živce, da ti ob podpori ali graji ideje z ene ali druge strani takoj pripišejo še vso drugo levo oziroma desno prtljago. Sam ne maram pripadati nobeni strani.« Politikov ne mara risati tudi zato, »ker se ne želim iz ljudi dobesedno delati norca. Karikatura sicer je, da nekomu nastaviš ogledalo, ampak to je lahko tudi zelo simpatično. Raje rišem ljudi, ki navdihujejo!«


Je treba sploh napisati, da je to Tomo Križnar izpod Borisovega digitalnega čopiča?

Kakor pravi, dolgočasnega obraza ni. »Naši obrazi so si sicer zelo podobni, naloga karikaturista pa je, da tiste male razlike poudari, nastavi ogledalo nesimetrijam, napakam. Je pa končni rezultat odvisen predvsem od kakovosti fotografij portretiranca. Če se na njih pači, greš lahko v povsem napačno smer. Pri naročnikih vztrajam, da so fotografije res dobre, drugače se dela raje ne lotim.« To je sicer videti tako, da si na zaslon grafične tablice, večje od zaslona računalnika, nameče referenčne fotografije portretiranca, vzame digitalni svinčnik in začne risati skico v prazno, belo polje. Zase, za vajo, riše ljudi »z zanimivimi ksihti in bogatimi zgodbami«.

Zato se je lotil tudi Rudolfa Maistra, nazadnje pa fizika Richarda Feynmana, »človeka, ki je name naredil največji vtis doslej. Ker cele dneve sedim za računalnikom, si krajšam čas s poslušanjem predavanj in debat o najrazličnejših temah. Na youtubu je zdaj tako rekoč vse znanje tega sveta! Sicer ne razumem tistega, zaradi česar je dobil Nobelovo nagrado, je pa Feynman človek, ki s tako iskrivim navdušenjem in razumljivo govori o stvareh, ki so okoli nas, da poslušaš z odprtimi usti. Njegov video, Fun to imagine, na primer, je eno samo veselje do razumevanja stvari okrog nas! In pa Neil deGrasse Tyson, astrofizik, z najbolj poetično ugotovitvijo o vesolju, večjo od vseh zgodb, ki so jih o našem izvoru napaberkovali bronastodobni pastirji na različnih koncih sveta … Pa Bill Bryson s svojo fenomenalno Kratko zgodovino skoraj vsega …« Oblaka ob pripovedovanju dobesedno privzdiguje na stolu. »Ker pomembni so edino ljudje, ki te lahko navdahnejo, in ne politiki, ki te vlečejo v brezno nekega brezumja,« pravi.


Rudolf Maister. »Moral sem ga narisati; ne le zato, ker je bil tak frajer, ampak tudi zaradi njegovih muštac!« Narisal Boris Oblak

Domače, preprosto


Enako poskuša vzgajati svoje tri otroke, stare sedem, štiri in dve leti. »Rišejo vsi radi, a nobenega ne bom v nič silil. Rad bi samo, da bi bili čim bolj odprte glave. In to ne le takrat, ko zehajo.« Z njimi zato bere brez izjeme vsak večer. Neredko imajo v rokah Kozlovsko sodbo v Višnji Gori, po njegovem eno najboljših knjig. »Tako je brihtno napisana, v zgodbi se skriva prav vse, kar je okoli nas – nerazumnost, pritlehnost, maščevanje – in modrost … pa še narisana je odlično, da o čudovitem starinskem jeziku sploh ne govorim!« Eno knjigo sta z ženo ustvarila, on je seveda ilustriral, tudi sama. »Brigita je sicer profesorica matematike, a je ostala doma z otroki, vmes pa napisala priročnik Kaj za vraga naj kupim za darilo? Ker ona je resnično svetovni prvak v obdarovanju!«

Sicer pa jim, kot pravi, ne manjka prav nič. »Cela Slovenija je taka, Poljanska dolina pa je sploh zbir vsega: lahko plezaš, plavaš, ribe loviš, polja in vrtovi buhtijo ... Večino sveže zelenjave sicer dobiva od ženinih staršev iz Ajdovščine, nekaj je pridelava tudi sama, obe babici vkuhavata sokove in marmelade, z bližnjim kmetom smo dogovorjeni, da nam pred vrati pušča jajca, mleko, sir, skuto, kakšno klobaso. In ker tudi kefir izdelujemo doma, ne kupujemo jogurtov, če že, pa v lokalni sirarni. S tem ne ustvarjamo nobene embalaže. Tudi kruh pogosto pečemo doma; imamo svoj namizni mlin, zrnje kupimo na eni od eko kmetij. Ko so koline, nas kmetje sami pokličejo in si lepo napolnimo zamrzovalno skrinjo. Življenje na ta način postane precej preprosto. Tukaj v trgovine skoraj ne hodimo. In odkar sem izpregel iz tistega hudega 'multitaskinga' zadnjih let – še vedno se sicer učim reči ne brez slabe vesti –, na veliko veselje mojega telesa, žene in otrok končno obstajata tudi pojma popoldne in zunaj.«

Za trenutek se zresni in zamišljeno reče: »Vedno pogosteje razmišljam ... ker ni videti, da bi bil za našim obstojem kak poseben globok namen, bi bilo teh nekaj kratkih trenutkov, ki jih edine imamo, zagnojiti s kopico negativnosti res ena velika neumnost.«

Prijavi sovražni govor