Po svoje: Tjaša in Robi živita v ne-Obilju

Začelo se je kot rešitev stanovanjskega problema, nadaljevalo v posel, pri katerem je v ospredju narava.

pon, 30.05.2016, 09:00
Sva aktivna in odprta, zato so se nama postopoma začele odpirati tudi možnosti za sodelovanje. Najini hobiji so začeli prinašati dobiček, kar je super, saj to delava s srcem. In greva naprej.

Iz Brestanice ob reki, potem po hribu navkreber, skozi gozdiček, nakar se odpre pogled na travnik, urejen vrt, tri hiše, od katerih je ena zelo majhna, 17 kvadratnih metrov meri, pobarvana zgolj z naravnim lanenim oljem in pigmenti, zato sije rumeno kot sonce. Ob njej orehovec, solarna prha, v trati godejo črički, okoli hotela za žuželke roji. Na pragu hišice, ki se je oprijelo ime Hiško, pa že mahata 25-letna Tjaša Štruc in Robi Špiler, ki tu že tretje leto preskušata življenje po načelu manj je več. In res se zdi, da jima ničesar ne manjka.

Vse se je začelo, ko je Robi končal študij gradbeništva, s Tjašo pa sta bila tri mesece sveže zaljubljena. Triindvajsetletnik, razpet med življenje ločenih staršev, je želel rešiti svoj stanovanjski problem, nahraniti željo po svobodi in samostojnosti. »Ravno v Londonu sem bila, ko me je poklical in me vprašal, kaj menim o tem, da bi na parceli ob hiši njegove stare mame in malo višje očetove postavil mobilno hišico. In ali bi se mu pridružila,« pove drobna svetlolasa magistrica biologije in ekologije. »Najina zveza je bila še sveža, a ob skupni gradnji, skupnem sestavljanju, delu – pri tem so nama pomagali tudi številni prijatelji – in medsebojni podpori sva spoznala, da sva za skupaj, da se imava dovolj rada,« z nasmehom, ki ne ugasne niti za trenutek, nadaljuje Robi.

                                                                      Hiško pod orehovcem

Gradbenik se je vrgel v načrtovanje, izris, naročilo materiala, pri čemer mu je bilo vodilo sobivanje z naravo, življenje, ki kar najmanj onesnažuje okolje. Znanje biologinje je prišlo še kako prav, čeprav sta večino sonaravnih rešitev vseeno odkrila kar na medmrežju. »Najdeš prav vse, kar želiš, le znati moraš izluščiti bistvo iz vseh teh zapisov,« je ugotovil Robi. Na travniku ob nekdanjem zidanem hlevu in skednju – tam shranjujeta vrtnarsko orodje in sušita perilo – je tako začela rasti lesena mobilna hiška, ki ima elektriko, vodo, ki jo prineseta iz hleva, pa shranjujeta v 50-litrskem kovinskem sodu, jo po potrebi segrejeta v grelniku in uporabljata za pomivanje posode ter prhanje (iz plastenk) v miniaturni prhi, ki ima namesto kadi na tleh lesen sod. »No, zdaj sva si kupila še zunanjo solarno prho,« pojasni Robi.

Samo na začetku sta imela zunaj, v skednju, tudi stranišče, saj sta se bala smradu po lično in toplo urejeni hišici, a lesena skrinjica s pokrovom in luknjo, v kateri se skriva navaden hobok, prav nič ne zaudarja. Preprosto je treba po vsaki potrebi vanj vreči nekaj žagovine, »ta vsrka vso vodo in tako izgine tudi vonj ... čisto drugače od zaudarjajočih stranišč 'na štrbunk'. To preprosto in učinkovito metodo priporočava tudi drugim, ki imajo težave z odvajanjem 'kanalizacije' na vikendih ali v naravi ali če nimajo vode,« strne mladenič.

Vsebino iz hoboka kompostirata in s tem gnojita sadovnjak raznolikih sort jablan, zasajenih po hribu navzdol ob hišici. »Zaradi zavedanja, da gre vse nazaj v zemljo, nato v rastline in spet v tvoje telo, si še toliko bolj pozoren na to, kaj spuščaš v naravo – za čistočo uporabljam doma izdelana milo in detergent –, in kaj vnašaš v svoje telo …« Ker sta oba zelo zdrava, ne posegata po zdravilih, nemesojdca še zlasti prekipevata od zdravja od pozne pomladi do pozne jeseni, ko si kosilo ali malico dobesedno utrgata na vrtu ali z drevesa, »takrat tudi manj kuhava, pač pa uživava večinoma vegansko in svežo zelenjavo«, pove Tjaša, ki skrbi za kuharijo.

Kompostno stranišče - preprosto in brez smradu.


Preprosto in lepo

Prostor za kuhanje – uporabljata sicer preprost električni kuhalnik, za ogrevanje pa električni radiator, kar je najbolj varno za leseno domovanje – sta si uredila ob kopalnici, tam je stena s poličkami, na katerih so zložena doma pridelana in posušena zelišča ter zelenjava, nad vsem tem, tik pod streho, pa je dvojna postelja, do katere se je treba vzpeti po lestvi. In nato še dnevni prostor z mizo in klopjo, ki jo je Robi zasnoval tako, da se raztegne v ležišče »in lahko pri naju prespi kak prijatelj«, ter podstrešno polico za druge potrebščine.

Na okenskih policah prav te dni, namočen v vodi, lepo kali sladki krompir, številne razglednice in fotografije na lesenih stenah pa pričajo o tem, da se mlada dva in njuni prijatelji radi potepajo po svetu. »Poskušava uresničiti in početi vse, kar si želiva,« pove Robi in poudari: »Najino življenje še zdaleč ni askeza, odpovedovanje čemur koli, saj se nama, čeprav živiva bolj skromno in z manj, po preselitvi v Hiška, pravzaprav se ni bilo treba ničesar posebej privaditi.« Resda nimata tekoče vode, pečice, hladilnika, niti televizorja, imata pa avto, elektriko in računalnik, stvari, brez katerih ne bi mogla početi, kar tako rada počneta, in se tako, za zdaj še skromno, preživljata. In da, računalnik občasno uporabljata tudi kot televizor.

»Nisva čudaka, ki bi večere preživljala zgolj ob sveči, dolgih pogovorih in skodelici čaja,« se zasmejeta stereotipni predstavi obiskovalcev njunega domka. »Hodiva ven, druživa se s prijatelji, znava se najesti čokolade do obisti, Robi ima v eni od picerij celo svojo pico, brezmesno različico z veliko zelenjave, nacho sirom, ananasom, ki jo dajo v peč takoj, ko pride,« v smehu pove Tjaša. Skoraj običajna 25-letnika torej, čeprav ... vseeno malo izstopata po tem, kaj počneta in v katero smer ju vleče.

Preživljanje s hobiji

Najprej sta šla na svoje – no, Tjaša sem ter tja še prespi v domači hiši v Laškem –, nato sta se poskušala tudi finančno osamosvojiti: gradbenika je popolnoma prevzelo vrtnarstvo, v katerem združuje družinska, ekološka in biodinamična načela, kar se v praksi zelo dobro obnese. V toplih mesecih sta tako skoraj samopreskrbna, če pri čem zaškripa, je v pomoč mamin vrt v bližini ali ponudba bližnjih kmetij. A za zdaj vse dobro uspeva, tako dobro, da Robi ponuja storitev Preprosti vrtnar, kar, strnjeno, pomeni svetovanje, ureditev in/ali oskrbo sonaravnega vrta, sadovnjaka, trate, pomoč pri pripravi in skladiščenju vrtnih pridelkov, in to ekološko, brez kemije, predvsem pa … z ušesi bodo zastrigli mnogi, ki jih zaradi vrtnarjenja grabi v križu, skoraj brez »štihanja«!

                                                                          Na vrtu že poganja

»Uporabljam namreč kompost in različne zastirke, na primer listje, s katerim v oktobru prekrijem gredice. Vmes deževniki prihajajo po hranila, jih vlačijo, predelujejo in z njimi rahljajo ter bogatijo zemljo, tako da spomladi zemlje skoraj ni treba lopatiti in je pripravljena na sajenje.« V teh letih nabiranja izkušenj je sicer odkril tudi številne uporabne vrtnarske pripomočke, ki jih zdaj ponuja v svoji spletni trgovini. Tam bo kmalu tudi njegov lastni izdelek, solarni sušilnik Samo, v katerem Tjaša že zdaj suši sadje, zelišča, zelenjavo, semena, gobe …

»Robiju nove ideje nenehno kipijo, težko mu je slediti. Ko se jaz še ukvarjam s prejšnjo, mi že opisuhe naslednjo,« pove 25-letnica, a jo partner hitro umiri z besedami, »da mora biti ideja uresničljiva, da kaj pomeni«. Za zdaj jima spletna trgovina, vrtnarske in tudi Robijeve gradbeniške storitve prinašajo toliko, da si lahko omogočita (minimalistično) samostojno življenje. Tjaša, ki ji je ustvarjanje z rokami užitek, izdeluje začasne tatuje iz kane ali kozmetične barve s šablonami in bodo s kolegicami od julija naprej z njimi navduševale obiskovalce kopališč treh slovenskih term.

Stran od suženjstva

Nasploh jima ni nič tuje – tudi v animatorja se spremenita, če je treba –, nedvomno pa velik vtis naredita na predavanjih Manj je več, s katerimi gostujeta po šolah, knjižnicah ter predstavljata svojo filozofijo in način življenja. Minimalizem po njunem pomeni, da človek iz življenja črta odvečne stvari in se drži tistega, kar ga osrečuje. »Ker si stvari, ki si jih lastiš, na koncu lastijo tebe; če si jih preveč nakopičiš, te skrbi, da jih boš izgubil, hitro te pojedo nazaj ali te začnejo omejevati. Sicer pa z materialnostjo ni nič narobe, dokler se ne goniš za njo,« razmišlja Robi.

In zdi se jima, da sama uspešno dokazujeta, da je to možno. »Če pogledam sebe; vse, kar delam, delam, ker stremim k svobodi. In zaenkrat nama je tako, kot je, super!« Tako odgovarjata tudi na eno najpogosteje zastavljenih vprašanj: kaj bo potem, ko bodo otroci. »Če bi se ljudje nenehno spraševali, kaj bo jutri, čez dve leti, ne bi nikoli naredili nobenega premika v nobeno smer, ker te ohromi strah pred spremembami. Hiško je zdaj tukaj, pozneje bo mogoče kje drugje, lahko bo le pisarna, skratka, ni dokončna rešitev. To pomeni, da greva lahko že jutri kam drugam, se lotiva nečesa povsem drugega, česarkoli! To je svoboda!«

                                                   Omejena sta v svojem domu, v umu in delovanju pač ne.

Kje se torej skriva obilje, beseda, ki je postala tudi njuna blagovna znamka? »V pozitivnem odnosu do ljudi, narave, kakovostnih stvari, predvsem pa smisel življenju dajejo trenutki, ko ni pomembna ne preteklost ne prihodnost, ampak tukaj in zdaj, ko popolnoma padeš 'not',« nadaljuje Tjaša. Na predavanjih ali dnevu odprtih vrat v njunem Hišku »predstavljava stvari, ki so nama olajšale življenje, in običajno so ljudje prijetno presenečeni; ne veva sicer, ali jim je bila všeč zgolj ideja in menijo, da to lahko počneva, ker sva še mlada, ali pa bodo tudi sami naredili kako spremembo … Midva bova tako nadaljevala, in če bo kdo kaj slišal, super, če ne, pač ne,« razmišlja Tjaša.

»Zato nikomur in nikdar ne soliva pameti, poveva pa svoje mnenje, če naju kdo povpraša po njem,« jo dopolni Robi. »Zavedava se, da narava ne potrebuje človeka za svoj obstoj in da jo ljudje na vse pretege ohranjamo zgolj zato, da bi mi preživeli. Menim pa, da s svojim delovanjem, kupovanjem … glasuješ tudi, za kakšen svet si prizadevaš.« »Saj je prav, da se nasprotuje škodljivim projektom, a menim, da bi bilo vse precej drugače, če bi se že od začetka spoštovali naravo, kakor bi jo morali. Zato po mojem več kot s protestiranjem na ulicah narediš z zgledom, z načinom življenja,« sklene Tjaša.

Prijavi sovražni govor