Čutim, torej sem: Abecednik čustev in težav z njimi

Knjiga terapevta Izidorja Gašperlina o čustvih, odnosih in osebni rasti – brez olepševanja.

pon, 21.03.2016, 10:00
Priznajmo si tisto, kar nam je uspelo, in ne pogrevajmo nenehno le tistega, kar nam ni. Ker nas to, da cenimo svoje dobro delo, spodbuja, da bomo naredili še več in da bomo naredili tisto, kar lahko.

V odnosih imamo težave predvsem zato, ker jih imamo sami s sabo. In to v glavnem s čustvi, saj nas njihovega upravljanja pravzaprav nihče usmerjeno ne (na)uči, je temelj za svoje terapevtsko delo strnil partnerski in družinski terapevt Izidor Gaš­perlin. A slišano na predavanjih ali na individualnih svetovanjih se (pre)hitro pozabi, razume le deloma ali po potrebi, zato se je odločil, da poskuša bistveno povzeti v knjigi in nakazati tudi pot za uspešno vsakodnevno spopadanje z izzivi osebne rasti in odnosov.

Sprva je sicer želel, sledeč Alenki Rebula in njeni knjigi Blagor ženskam, napisati podobno knjigo za moške, a ko se je lotil pisanja, je hitro ugotovil, da mora začeti pri temeljih, ki pa, enako kot za moške, veljajo tudi za ženske. Moški bodo morali torej na svojo knjigo še počakati, vmes se bo vrinila še najmanj ena, ki že nastaja, dotlej pa imajo na voljo racionalno in razumljivo napisan, tako rekoč, abecednik, vodnik po čustvih in z njimi povezanih težavah, v drugem delu knjige pa nakazane poti, kako začeti, kako razumeti sebe, odnose, kam nas to (od)pelje.

Ob branju sicer vsak kaj hitro ugotovi, koliko dela ga še čaka, obenem pa ga malo pomirja vsaj spoznanje, na kaj sploh lahko vpliva in kako, kaj pa izvira iz morebitne napačne vzgoje oziroma vplivov okolja. Dobro izhodišče za osebno rast torej, če se nam zdi, da se nenehno in po nepotrebnem zapletamo v takšne in drugačne čustvene vozle, spore, nezdrave odnose …

Slednji sicer predstavljajo večino Gašperlinovega dela. »Opažam, da vedno večji vsakodnevni pritiski in stresi z vseh koncev pare spravljajo v čedalje večjo stisko; vedno manj je praznega prostora za blefiranje; če se jim je prej uspelo obdržati do krize srednjih let, je zdaj že prej toliko pritiskov, da se odnosi hitro znajdejo na prepihu,« je povedal terapevt, ki že več kot leto dni na dileme bralcev s tega področja odgovarja tudi v Nedelu.

Že v predgovoru ste zapisali, da to ni strokovna knjiga in da ste težili k temu, da napišete preprosto, vsakomur razumljivo knjigo o sicer zapletenih zadevah?

S tem sem seveda veliko tvegal in zdaj čakam, kdaj se bo prvi strokovnjak obregnil vame, kako sem si lahko dovolil tako posvečeni zadevi, kot sta psihologija in psihoterapija, tako zbanalizirati. Vendar za zdaj tudi od poklicnih kolegov dobivam pozitivne odzive, kar kaže, da mi je le uspelo obdržati ravnotežje med strokovnostjo na eni strani in poljudnostjo na drugi.

Zakonsko in družinsko terapijo ste ne nazadnje študirali, imate večletne svetovalne izkušnje, tudi ugledni dr. Christian Gostečnik je vašo knjigo ocenil kot metodološko in strokovno zelo dobro zasnovano.

Delam po relacijski družinski terapiji, katere avtor je prav dr. Gostečnik, zato se mi je zdelo prav, da on napiše spremno besedo k moji prvi knjigi, na koncu pa je napisal kar recenzijo. Takšno, da sem je res lahko vesel. A če se vrnem k preprostosti: na eni strani imamo cele kupe strokovnih knjig, v katerih je napisano prav vse. Na drugi strani pa newageevske avtorje, ki nam postrežejo z recepti in udarnimi mislimi, češ da je v vesolju vse usmerjeno k temu, da nam pomaga, da bomo srečni. Ob tem nam postrežejo še z jasnimi recepti, kako naj se tega samoosrečevanja lotimo. Velikokrat na predavanju uporabim citat enega takšnih avtorjev, da želja človeku ni nikoli dana, ne da bi mu bila dana tudi moč, da jo uresniči. Če si torej tetraplegik zaželi, da bi bil svetovni prvak v skoku v višino, si očitno tega samo ne želi dovolj močno, si ne prizadeva dovolj. A ljudje iz knjig, ki so zasnovane kot motivacijske pravljice, izdelajo življenjsko usmeritev in se potem neskončno sekirajo; da so sami krivi, da je z njimi nekaj narobe.

V knjigi je seveda tudi veliko mene, ki sem se, zlasti v mladih letih, počutil precej zavoženega. Če pogledam nazaj, se mi zdi, da me je rešilo to, da sem znal opazovati in razločevati, kaj je pomembno in kaj ne ter kdo mi želi dobro, kdo ne; ko to razviješ, znaš spregledati bistvo. S kombiniranjem relacijske družinske terapije, opazovanjem in svetovanjem ljudem na njihovi poti sem začel na novo zlagati sestavljanko; ko sem to zložil v neko sliko – kako se razvijamo, kako in kje se zaplete, v kateri smeri je treba približno reševati stvari ter kaj je pri tem mogoče in kaj ni –, sem se počutil dovolj močnega, da napišem knjigo.

Skozi vaše pisanje se vleče rdeča nit, kako zelo nas zaznamujejo in so pravzaprav za naše težave v dobršnem delu odgovorni starši. Branje vaše knjige je lahko za starše z manjšimi otroki frustracija, za odraslega človeka pa delno olajšanje, ker za to, kakršni smo, vseeno nismo v celoti odgovorni sami.

Na predavanjih pogosto vprašam kak­šno gospo, ali zna plesati tango. In če zanika, jo vprašam, ali se zaradi tega počuti zavoženo, ima občutek, da je z njo kaj narobe. Seveda dobim nikalen odgovor. Potem to prenesem na čustva; tako kot ne znamo plesati, mogoče tudi z jezo ne znamo ravnati in je to torej le ena od stvari, ki jih ne obvladamo. In zaradi tega ni z nami nič narobe. To je bistvo, ki ga nenehno poudarjam, tudi v knjigi: v redu ste, a to ne pomeni, da je v redu tudi vse, kar počnete. Zato ne gre spreminjati sebe oziroma se zdraviti, saj niste bolni, pač pa se morate naučiti stvari, ki vam še ne gredo dobro; kot nekoč nismo znali brati, hoditi, voziti … pa smo se naučili, in tako se lahko naučimo tudi vsega drugega. A to ne pomeni, da bomo svetovni prvaki v vsem, ampak da bomo zadevo obvladali toliko, da bomo funkcionalni, na področjih, na katerih imamo več talenta, pa bomo lahko šli tudi dlje. In enako je pri upravljanju čustev.

A kakor poudarite v knjigi, nas tega nihče ne uči, starši pač po svojih najboljših močeh, v institucijah, v katere smo vpeti, pa mimogrede. Bi bilo drugače, če bi se tega učili bolj usmerjeno?

To bi bilo nujno; razlagati otrokom, kaj so čustva, kakšen je njihov namen, jim pustiti, da čutijo vse, kar lahko čutijo, jih učiti, kako zdaj ta čustva upravljati. S tem se žal ne ukvarjamo, ampak se kar spotoma malo učimo. In potem kar pričakujemo, da bodo otroci razumeli, da na primer jeza ne pomeni nujno, da so naredili nekaj narobe, zagotovo pa, da nasilje ni jeza, pač pa le eden od odzivov na naše stanje.

To je lahko kar začarani krog; starši ne znamo, prenašamo na svoje otroke ...

Tudi tak odziv sem že dobil; od gos­pe, ki je prebrala knjigo in ugotovila, kako ga je polomila pri vzgoji otrok. S krivdo je treba nemudoma pomesti, ker nikomur ne koristi, in to je prva dolžnost človeka, še zlasti če je starš. Zadnje, kar si želi otrok, je namreč starš, ki krivi samega sebe. Dokler je tako, ne more pomagati ne sebi, še manj otrokom. Namesto tega svetujem staršem, naj si dajo priznanje in se tako spodbujajo. Naj pogledajo sebe in nato svoje starše. Zagotovo smo sami naredili korak dlje kot oni; ni nam vseeno za otroke, zavedamo se, kako je treba … Dali so nam štafetno palico, mi smo jo poskušali ponesti čim dlje in predati svojim otrokom, da bodo lahko oni šli še dlje. Zato bodimo ponosni, priznajmo si tisto, kar nam je uspelo, in ne pogrevajmo nenehno le tistega, kar nam ni. Ker nas to, da cenimo svoje dobro delo, spodbuja, da bomo naredili še več in da bomo naredili tisto, kar lahko, s tem pa tega učimo tudi svoje otroke. Zanje je koristno, da jim pokažemo, da je mogoče biti zadovoljen s sabo, a hkrati ne prepotenten.

To pravzaprav pomeni osebno rasti, čeprav vam ta izraz ni preveč všeč.

Ravno zaradi poplave novodobnih knjig receptov in obljub. Vsi bi radi osebno rasli, a ... V tem smislu sem se trudil napisati pošteno knjigo, zato v njej ne obljubljam ničesar, tudi receptov za srečno življenje ne boste našli v njej. Stvari poskušam predstaviti tako, kot jih je do danes psihologija raziskala, za temelj pa sem vzel model, ki ga obvladam, torej relacijsko družinsko terapijo (RDT). Seveda v knjigi ne pišem samo o tem, kar pravi RDT, dovolil sem si veliko kreativne širine in tudi zelo svobodna osebna razmišljanja. Pazil pa sem, da nič od napisanega ni skregano z RDT. Nisem hotel ustvarjati vtisa, da vem več, kot v resnici vem. Kljub velikemu razvoju psihologije nam je terapevtom še vedno precej bolj jasno, kako so težave nastale, kot pa, kako jih reševati.

Če sklepate iz svojih terapevt­skih izkušenj, s katerim čustvom imamo Slovenci največ težav – in zakaj pravzaprav?

Če že moram izbrati eno, bi se odločil za jezo. Še ne tako dolgo tega smo bili izrazito avtokratska in nasilna družba. Saj smo še vedno precej, vendar je v zadnjem obdob­ju prevladalo prepričanje, da je nasilje nekaj slabega in družbeno nezaželenega. Imamo zakon, ki jasno določa, kaj nasilje je, kako ga preprečevati in sankcionirati. Ta družbeni vpliv je avtokratom nasilnežem iz rok vzel mehanizem, s katerim so obvladovali druge. Težava je v tem, da v Sloveniji zelo slabo ločujemo nasilje od jeze. Nasilje je vedno slabo, za jezo pa seveda to ne velja. Jeza nam daje prepotrebno energijo, da se postavimo zase in se zavarujemo pred drugimi. Jezo potrebujemo, da bomo otrokom postavili meje, kar nujno potrebujejo za zdrav razvoj. Jeza nam da energijo za spremembe – družbene in osebne. Ker je ne znamo upravljati in je pravilno sprejemati pri drugih, smo iz avtokratske močno zanihali v permisivno družbo, kjer se zdi vse dovoljeno. Zmeda staršev in odraslih se tako kaže v še bolj zmedenih otrocih in mladostnikih.

Kakšen bi bil vaš splošni nasvet dandanašnjemu človeku?

Človek mora sprejeti stvari tak­šne, kot so, se zavedati, da je v temelju najprej odgovoren zase in za svoje življenje ter za življenje svojih otrok, dokler ti niso sposobni poskrbeti zase. In to je to, saj gre pri vsem drugem zgolj za igro ravnovesij. In če ne vidiš stvari realno, potem boš tudi v to igro vstopal zmedeno, podhranjeno. Treba je sprejeti, da ni vsakomur kar vse dano in da nismo enaki v tem, koliko imamo, ker nimamo vsi enakih talentov, tudi vsi si ne prizadevamo enako. Žal pa večinoma vidimo, da imamo manj denarja kot nekdo drug; že mogoče, a imamo zato morda več prostega časa. Vsi vidimo le menedžerje, ki so prišli na vrh podjetij, pobrali, kar se je dalo, in izginili. Nihče pa ne vidi tistih, ki se sleherni dan ubijajo za to, da se podjetje obdrži, dela optimalno … Morda bo slišati preambiciozno, a verjamem, da bi se vpliv knjige, kot je moja – če bi jo ljudje vzeli v roke in se začeli ukvarjati s seboj –, sčasoma moral poznati tudi v družbi kot celoti. Spremembe v družbi se začnejo s spremembami v posamezniku, prvem, drugem ... V sebi imamo namreč neke vzorce, ki jim ne moremo kar pobeg­niti, ni pa nemogoče. Ali kot je pisalo v enem od odzivov: »Škoda, ker te knjige nisem prebrala že pred dvajsetimi leti, odtehta pa že občutek, ki ga daje, da je stvari vendarle mogoče precej izboljšati oziroma popraviti.«

Prijavi sovražni govor