Demolition Group: Rešitev obstaja, le vidimo je še ne

Ob 33-letnici kultna skupina izdaja novo ploščo Zlagano sonce hkrati s koncertom v Kinu Šiška, prodirajo pa tudi na Hrvaško.

pon, 27.04.2015, 09:00
V Sobotni prilogi si 9. maja preberite intervju s frontmanom Demolition Group Goranom Šalamonom.

Čeprav priznavajo, da se je njihov libido, no, vsaj libido treh stebrov, ustanovnih članov, ki na odrih demolirajo že tri desetletja, malo obrusil, brežiški bend ostaja neusmiljen opazovalec in kritik stanja v družbi. Trn v peti jim je zlasti grabežljivi in vseprežemajoči neoliberalizem, na katerega pasti so opozarjali že na predzadnjem albumu Planet starcev, z najnovejšim Zlagano sonce pa gredo še korak dlje – na raven odtujenega posameznika, ki se vedno manj upira. A vseeno niso (povsem) izgubili upanja.

Tridesetletnice pred tremi leti pravzaprav niso posebej proslavljali, so pa prvič v zgodovini benda izdali »živi« dvojni plošček. »Nekako sploh ne vemo, od kdaj točno naj štejemo,« je priznal ustanovni član Matjaž Pegam, »dejstvo pa je, da sva z bratom Jožetom decembra 1982 zagnala Gastarbajtrs in takrat za glavnega vokalista nagovorila Gorana Šalamona. Cilj je bil, da najdemo nekoga, ki bo videti čisto odštekan, in Goran je tak nedvomno bil. Torej, v splošni tiraniji trojk nam ta triintridesetica letos pride zelo prav. In res bi lahko rekli, da gre za neke vrste Kristusova leta,« je dejal mojster za zvok, pa tudi za finance, promocijo in še marsikaj. Glede na to, koliko producirajo – v šestih letih dva albuma, živi dvojček, brata Pegam kot Sintetic Liquid samostojno ploščo, Matjaž pa ob tem še ploščo s svojim nekdanjim pank bendom Kuga –, bi res lahko rekli, da so v najbolj produktivnih letih, značilnih za tridesetletnike, čeprav je polovica benda že presegla abrahamova leta – poleg Pegama sta to še vokalist in pisec Goran Šalamon ter saksofonist in občasni (back) vokalist Jože Pegam. Pred tremi leti se je upokojil tudi njihov dolgoletni kitarist Bojan Fifnja, prazna mesta pa je zapolnila divja mlada kri – menda najboljša ritemsekcija (bobni in bas) v Sloveniji, brata dvojčka Ivan in Tomi Gregel, na mestu Fifnje pa se je znašel Matija Lapuh, ki »na potrditev za najboljšega kitarista v Sloveniji še čaka«, so bolj zares kot za šalo povedali na predstavitvi plošče, ki bo javnosti na voljo od 14. maja, torej od dneva koncerta Demolition Group v Kinu Šiška.

Na tapeti individualizem

Prav tja so v sredo povabili tudi novinarje, ki po pogovornem šovu Pegam-Šalomon z dobro pripravljenim in izvirnim moderatorjem Miho Šaleharjem skoraj nismo imeli/upali več kaj vprašati. Resda je bila debata zmerno do pretežno oblačna. V času, ko kapital jemlje in si podreja vse, kar si želi, krivdo za propad socialne države in uhajanje družbenega premoženja pa prelaga na malega človeka, je pač težko drugače, še zlasti ker so o tem govorili pronicljivi opazovalci dogajanja okoli nas, ki ga Demolition Group (DG) redno razgaljajo v svojih pesmih in nagovarjajo k uporu proti slabemu – ne nazadnje so že daljnega leta 1998 v Neoevangeliju pozivali »Vstani in dvigni glavo proti mogočnežem, lačnim časti, strahu in ponižnih oči«. »Naša muzika je že od vsega začetka glasba upora, glasba o tem, kar nas v družbi vseskozi moti,« je dejal Pegam, z grenkim priokusom pa so ugotovili, da so ideje, proti katerim so se z udarno glasbo upirali kot golobradci, zdaj edina alternativa, ki je ostala, čeprav se jim po prejšnjem sistemu nikakor ne kolca. Neoliberalizem, ki se je zavlekel v vse pore družabnega in zasebnega življenja ter zna celo upor obrniti v lastno korist – tako da ga brendira in spremeni v tržno blago, kot so ugotavljali sogovorniki –, je namreč ideologija, ki načrtno spodbuja individualizem in tako razdira družbo v svojem bistvu, odtujeni posamezniki, obremenjeni z umetno naprteno krivdo drugih, pa se utapljajo v strahu, depresiji in nemoči, kar gasi željo po uporu in vodi k ponižnemu uklanjanju gospodarju.

Raje zabava kot razmislek

In če je predzadnji album, Planet starcev, bolj kot ne opozarjal, kaj se nam dogaja, je njegovo nadaljevanje Zlagano sonce še bolj neusmiljeno. »Z novim albumom niti nismo pritisnili na posameznika, ker je bil v zadnjih petih letih z vseh strani dovolj pritisnjen; izprijenost, pokvarjenost in nesramnost neoliberalističnega sistema je namreč odkrita, jasna vsem, zato ni nobene potrebe, da bi jo še bolj razkrivali ali potencirali. Nismo pa se temu mogli povsem izogniti, saj smo vseeno ljudje, ki živimo v tem svetu in ki smo veseli in srečni, da živimo v tem svetu, torej ne stremimo za tem, da bi se šli neko izolacijo zunaj vsega tega dogajanja v svetu. Je pa res, da smo poskušali tokrat iz vsega tega nabora slabosti neoliberalizma poudariti siljenje ljudi v individualizem, ta pa je malo bolj slikovit,« je glavni pisec besedil nakazal vsebino novega ploščka. Priznal je tudi, da je bil po predzadnjem albumu malo razočaran, saj je upal, da bo bolj »ganil in premaknil poslušalce«, da bi se bolj zavedeli stanja, ki ga neoliberalizem ohranja z lažjo in sprenevedanjem, »a očitno je razmišljajoči del izgubil proti zabavnemu, saj se je pokazalo, da je odprtost do kritične drže tudi pri našem občinstvu manjša od odprtosti do uživanja v glasbi«. A kot je poudaril Pegam, so DG že od začetka »mali alter bend z omejenim dosegom, zato si ne delamo utvar, da bomo s svojo glasbo sprožili revolucijo. Bi bilo pa to nedvomno zanimivo.«

(Ne)dvoumna sporočila

Končna podoba albuma še ni znana, je pa jasno, kakšna bo njena fotografska osnova. Člani kultne posavske skupine so si namreč na elegantno opravo nadeli maske Anonymusov. »Tako izražamo jezo na korporacije, religijo in druge nepoznane struje in posameznike, ki vodijo svet,« je dejal Pegam, Šalamon pa dopolnil: »A te maske hkrati simbolizirajo nekaj neukročenega, neposlušnega, po drugi strani pa poslovne obleke predstavljajo umazani svet korporacij, ki je tako pokvarjen, da celo iz simbolov upora proti njemu samemu naredi biznis.« Da, (starejši) fantje so nedvomno jezni, ne pa tudi brez upanja. »Prostor za upor vedno je, je pa res, da ga je v razbiti družbi težje organizirati, se povezovati.« Zato s svojo muziko ne naslavljajo le potencialnih vstajnikov, ampak »svoje privržence, ljudi, ki jih zanima čas, v katerem živimo, in v katerega gremo, rokerje, ki jim DG prija – v teh letih smo nedvomno postali zrel rock'n'roll bend,« je prepričan Matjaž Pegam.

»Delamo tisto, kar znamo, kar nastane, pa je plod interakcije šestih ljudi v Tomijevi garaži (basist Gregel, op. p.).« In da, ne glede na ostrino in hrupne inštrumentalne pobege gre dobro v uho tudi Zlagano sonce, ki so ga javno najprej odprli v začetku aprila z baladno zasnovanim singlom Kaplja – »… da boleče iz globin izplavaš vsakih tu in tam, kakor kaplja sred morja, v penah se valov razlij, da izgineš, izpuhtiš, za vedno končno brez sledi …« Posneli so ga tudi v hrvaški različici, saj so na sosednji strani meje našli (najmanj) dva podpornika: spletni portal perun.hr in radio 101, ki Kap prizadevno predvajata tudi hrvaški publiki. »Ne delamo si utvar, da bomo osvojili Hrvaško, v kakšnem manjšem klubu pa bomo zagotovo igrali,« naznanjajo svoj (za zdaj mini) prodor v JV Evropo.

Med ducat novimi komadi se najde vse, po svoji dobri stari tradiciji so Demolition Group kot vedno našli prostor tudi za ljubezen, pa čeprav v nirvanski različici (Dan brez): »Začniva dan brez pričakovanj (...), ne jemljem tisto, česar ne bi dal«, v Včasih tko pa dvomeči »da lahko morda bi, sem dojel prepozno, to celo bila ljubezen«. V Planetu starcev le Gospodar v Zlaganem soncu napreduje v Slabega gospodarja – »Domovina, varuh moj, slab si gospodar, a vseeno rad te imam, slab sem tudi jaz …« –, v Zato, ker smem slišimo »Vzamem si zato, ker si lahko, brez zadržkov …«, na posameznika, ki si zatiska oči, pa leti predvsem Kapital: »Vsako jutro, polomljen ali naspan, verjamem, da prebuja se, da vstaja novi dan (...) Verjamem, trmasto verujem, da nenasitni goljufivi redijo se v dobro vseh«, boleče udari stavek »ko sem zlomljen, se smejim, sem prijazen, ko besnim, skrivam v sencah se laži, da bi bil iskren«, podobno deluje oksimoronska Tesnoba, strah in cvetoče polje. A Demolition Group vseeno niso zgolj in samo črnogledi apokaliptiki. Izjemno živahen in udaren komad 99, ki ima velik potencial, da postane ena od vodilnih DG-pesmi, poziva in s svojo energijo budi v usodo vdanega in v udobje (če si ga lahko privošči, seveda) zazibanega poslušalca: »To nismo vsi, za nas jutri vsega ni, le nekaj samo je vas, zakaj bi bilo nas strah …!«

Privzdigovalo nas je tudi v sredo, ko smo imeli privilegij v tako majhnem krogu doživeti pravi mali koncert. Brežičani, ki so tisti dan vzeli dopust, so, čeprav je bila ura poldne, pri preigravanju petih novih skladb povsem padli not'. »Zakaj je to tako čudno? Očitno nam ta material osebno dovolj pomeni, nam prija. Definitivno je lepše igrati pred bolj polno dvorano in v času, ki si ga vajen, torej zvečer. A kot rečeno, naklonjeni publiki ni nikoli težko igrati.« Da bi le še kdo slišal tudi sporočilo … »Če ni upora, potem pomeni, da so vse te ponižujoče stvari, ki jih ljudje in skupnost doživljajo zaradi neoliberalne paradigme, mogoče izključno zaradi depresije in strahu. A nekaj se mora spremeniti. To, da bo prihodnjih tisoč let človeštvo živelo v strahu in depresiji, ne more biti podlaga za razvoj. Brez razvoja, vizije nekega napredka in spremembe pa tudi življenje nima več smisla. Ampak mi nismo tako pesimistični; definitivno in nesporno dejstvo je, da neka rešitev oziroma sprememba obstaja, le da je trenutno še ne vidimo,« je prepričan globoki mislec Šalamon. Mogoče bo razkritje prišlo že na naslednji plošči? »Upam vsaj, da jo bom videl in doživel, še preden umrem,« (ne)vedro sklene.

Prijavi sovražni govor