Deset žensk in pol

Kdor se hoče česa naučiti, obišče tečaj. Kdor kaj ekstremnega doživeti, se odpravi na severni tečaj. Kot Nataška Briški z evro-arabsko žensko odpravo.
Objavljeno
10. junij 2018 14.00
Posodobljeno
10. junij 2018 15.07
Ekstremno sankanje. FOTO: Evro-arabska odprava na severni pol
Grega Kališnik
Grega Kališnik
Približno dve leti je, kar je 44-letna Nataša Briški, novinarka, svetovalka za medije, »stare in nove«, zasledila razpis britanske raziskovalke Felicity Aston za žensko odpravo na severni pol. Obiskati najsevernejšo točko oble pod vodstvom prve ženske (in, čudno rečeno, tretjega človeka), ki je s smučmi prečila Antarktiko? Čeravno se je na prvi pogled zdelo težko verjetno, da bi bila izbrana, se je Nataša »za hec prijavila«. Evro-arabska, izključno ženska odprava se je obetala, prijavilo se je tisoč kandidatk. Po prvem situ jih ostane 50, 60, sledijo skype pogovori, ki iztisnejo finalno dvanajsterico. Med njimi je Kočevarka Nataša.

Ducat kandidatk se prvič sreča septembra 2016 na Islandiji, vadijo na suho, na suhem, »v dolini, postavljanje šotorov, obleke, hrana, privajanje na temperature«. Pa obrambo pred severnimi medvedi, doda Briškijeva, lani sta dve ekspediciji na Arktiki morali streljati na belega kožuharja. Dokler se ti ne približa na 50 metrov, streljaš v zrak, opozorilno, če pride bliže, nameriš vanj. Ker si ogrožen. So pravila. Potem so šle na ledenik in v praksi udejanjale, kar so spodaj teoretizirale. Nekatere Arabke so bile prvič na snegu, prvič videle smuči.
 

Vsaka zmore


Zakaj vabiti Arabke na sneg? »Eden od namenov evro-arabske odprave je bilo spodbujanje dialoga med kulturami.« Astonova je iskala običajne ženske, ki so se pripravljene spopasti s takim izzivom. »Vsaka zmore,« bi bilo lahko motivacijsko gibalo. Pred leti je peljala na Antartiko ženske iz sedmih držav.

Natašina pripravljenost? »Sem športnica, štiri- do petkrat na teden bodisi tečem, grem v hribe, dodala sem le fitnes.« Predvsem zaradi 50-kilogramskih sani, ki jih vsaka odpravarka vleče za seboj.

Štartati bi morale aprila 2017, vendar je bila decembra leto prej Astonova v blagoslovljenem stanju. Izbranke se marca 2017 zberejo na team buildingu v Omanu. In vadijo enako kot na Islandiji, le da na mivki. Ekstremne razmere, a na drugem koncu temperaturne lestvice. »Zamik odprave mi je prav prišel, zaradi dodatnih priprav,« pove slovenska članica odprave. Ne nazadnje, vse so morale same nabirati sponzorska sredstva. Februarja letos se spet dobijo na Islandiji, tudi mati Astonova, »isti dril, razdeljene smo v ekipe po štiri, z natanko določenimi vlogami«.

Odprava naj bi se začela 4. aprila, konec marca odletijo na norveško otočje Svalbard, vendar zaradi tehničnih težav ekspedicijo prestavijo za deset dni. Izkoristijo jih za splošne priprave, 14. april preskoči v 15., ko z letalom, antonovom, odletijo na Barneo, plavajočo ledno postajo, kjer vsako leto postavijo začasno bazo in letališko stezo. Ker se led topi, so časovno hudo omejeni, letos je bilo dejavnostim odmerjenih dvanajst dni. »Baza se premika, v eni noči se lahko svojemu cilju približaš štiri kilometre. Ali se od njega oddaljiš.« Še to, priletijo z antonovom za 50 potnikov, led pa je debel 1,9 metra. Pravijo, da je to dovolj.

Dve vrsti ekspedicij od tam do severnega tečaja organizirajo, 50- in 100-kilometrsko. Astonova in njene punce so imele pred seboj zahtevnejšo. Zaradi premikanja ledu so na koncu prehodile 82 kilometrov.
Iz Barnea te s helikopterjem odpeljejo na štartno mesto. Od tam pa na smučeh, ki so nekje med tekaškimi in turnimi, s kožami proti drsenju, »vlečeš sani z vsem, šotor, hrana, bencin, obleka, puška, strašilna pištola.« Dve odpravarki sta imeli licenco za streljanje.

image
Smeh je pol zdravja, tudi na severnem polu. FOTO: Evro-arabska odprava na severni pol


Teren je težak, zmuzljiv, »sani te ves čas vlečejo sem ter tja«, razpoke, ledne razbitine, »hodiš na izi, na dan smo naredile deset, enajst kilometrov«. Se izmenjavale v vodstvu. Si v tegobah pomagale. Vse so bile očitno pripravljene, zrele, »vse dni odprave ni bilo slišati niti ene besede jamranja. Evropejke smo načeloma močnejše, bolj vajene takšnih razmer, ampak med nami ni bilo razlik.«

Najnižje se je temperatura spustila do minus 38, najviše do minus 11. Obleka? »Termo spodnje perilo, flis zgoraj in spodaj, podložene hlače, vetrna jakna, ko se ustaviš, puhovka.« Zelo je treba paziti, da se ne prepotiš. Kapa? Beanie, polfižolasta.
 

Straža


Zajtrkovale so kosmiče, kavo, čokoladne napitke, čez dan sladkarije, zvečer juhe, testenine, riž, dehidrirano hrano, ki jo preliješ z vrelo vodo in použiješ. Lačna Briškijeva ni bila, shujšala je dve kilci, spale so po pet ur, od polnoči do sedme jutranje so se menjavale na 90-minutni straži pred severnimi medvedi. Hodiš okoli tabora, »to je čas, ki ga imaš popolnoma zase, mraz te zdrami na polno«. Občutek mraza je toliko neprijetnejši, ker je ozračje izredno vlažno. Glede nočne straže, poslušanja nenavadnih glasov iz teme: »Tam je zdaj ves čas svetlo.«
Zakaj gre človek na, no, globoki sever? »Prijaviš se za štos, ko si izbran, pa zagrabiš. Pa rada spoznavam, se učim,« novinarka. Ki poudari, da je projekt tako logistično kot finančno izredno zahteven, odprava kot celota je vredna 450 evrskih tisočakov.

Še tole, načeloma naj bi bilo pol junakinj iz Evrope, pol Arabk, že na Islandiji odpade Jordanka, nekje vmes si premisli izbranka iz ZAE, prvi dan odprave zaradi resno pomrznjenih prstov na rokah odneha Savdijka. Od drugih priprav na Islandiji naprej je v odpravi rezerva, Rusinja.

Vsak dan so hodile od 9.30 do 19. ure, konec sedmega dne »smo na cilju«. In kako to veš, sredi snega in ledu, na severnemu polu ni zapičene zastave, ker se led premika. Severni pol kot točka je vedno isti, podlaga pa druga, če se razumemo. Da si na pravem mestu, ti pokaže satelitska navigacija, +90 stopinj geografske širine. Približno minuto si točno na severnem tečaju, potem moraš že narediti korak, dva, da ga spet ujameš. Zastavico ali kako drugo označbo bi morali fiksirati na oblak, da ne bi bilo zmede. Ali pa morsko dno, kot so pred desetletjem storili Rusi, kjer pa jo je teže videti, kajne? Tu razpredamo o geografskem severnem polu, zgodba z magnetnim je še bistveno bolj zaguljena.

Na severnem polu, približno, so prespale in naslednji dan so prišli ponje s helikopterjem. Na nikogaršnjo zemljo, ki pa si jo tako ali drugače lastijo ZDA, Kanada, Rusija, Danska in Norveška. »Rusi imajo tam interese, ker želijo nadzorovati trgovsko pot do zahodne Azije, vabljive so zaloge plina, nafte, razvija se ladijski turizem, proti severnemu polu te menda zapeljejo za 30.000, 40.000 evrov.

Ko je Nataša s kolegicami, starimi od 27 do 49 let, bile so novinarka, gorska vodnica, finančnica, različne kulture, profili, prišla na cilj? »To je bila pika na dveletnemu projektu, vseh priprav, druženja, spoznavanja izkušenj. To ni izpolnitev sanj, je pa zadovoljstvo, misija opravljena.«

image
Nataša spet na toplem. FOTO: Grega Kališnik


Poleg človeku imanentnih spominov Natašo na pol spominjajo rahle ozebline na roki, na sedmih prstih manjše, na enem resnejše, ki pa jih je sanirala. Da se zadeva ne bo stopila, bodo poskrbeli z dokumentarcem, »z nami je bila ves čas petčlanska filmska ekipa, pa o odpravi bo izšla knjiga.« V angleščini. Še o filmski ekipi, v njej so bile samo ženske.

Severnega medveda niso videle, tudi rjavega je Nataša v domačih krajih le enkrat, iz avta. Kakšna je narava, gre za lepoto? »Prej bi rekla, da je okolje čarobno,« z nepreštevnimi, nikar petdesetimi odtenki »bele, modre, zelene«.
Odtenki družbe pa so prihajali iz Savdske Arabije, Katarja, Omana, Kuvajta, Velike Britanije, Cipra, Francije, Švedske, Rusije in – zadnjo državo uganite.