Dlje ko čakajo, bolj so nevarne

V desetih letih so našli za sto ton neeksplodiranih bomb.

Sun, 14.02.2016, 12:00

Ena od bilanc preteklega leta kaže, da je Slovenija še vedno eksploziven prostor. Verjetnost, da boste na sončni strani Alp našli zarjavel, a še kako nevaren kos tako imenovanega neeksplodiranega ubojnega sredstva (NUS) je zelo velika. Prav vsak dan se to namreč zgodi komu izmed nas.

Pripadniki državne enote za varstvo pred NUS so zato nenehno na terenu. Lani so – statistično – vsak dan posredovali 1,3-krat in odstranili v povprečju dvajset potencialno smrtonosnih kosov v skupni teži 24,1 kilograma. Najbolj zanimive, ki jih lahko varno onesposobijo, razstavijo, očistijo eksplozivnih in smodniških polnitev ter shranijo v Izobraževalnem centru RS za zaščito in reševanje na Igu, kjer nenehno dopolnjujejo svoje znanje vsi, ki prihajajo v stik z ostanki neeksplodiranega streliva. Najpogosteje so to pripadniki omenjene enote, ki v okviru civilne zaščite skrbi za varno odstranjevanje najdenega streliva iz minulih vojn. Lani so ti možje – zdaj jih je 32 in vsi do zadnjega so prostovoljci z redno službo – opravili spoštovanja vrednih 436.000 terenskih ur. V desetih letih so se v šestih regijskih enotah 4386-krat odzvali na klic s številke 112 in prav tolikokrat tvegali svoje življenje. V tem času so odstranili in uničili ali onesposobili kar 99 ton različnih ubojnih sredstev.

Poligon 208

Za svoje tveganje so ti prostovoljci nagrajeni le z obilnim sproščanjem adrenalina, protibombno zaščitno opremo in rednim izobraževanjem. Ljudje, ki so samo lani onesposobili za 8,8 tone zloveščega materiala, stanejo državnih proračun komaj 450.000 evrov na leto. Večina tega denarja je namenjena za izvajanje ukrepov varstva pred NUS, nadomestila njihovim delodajalcem ter minimalno za nagrado pripadnikom za povečane obremenitve pri delu z razstrelivom. Kadar se kot prostovoljci predstavijo kolegom iz drugih držav, se jim ti naprej muzajo, češ to ni delo za amaterje, ko pa vidijo, s kakšno opremo delajo in koliko znanja ter izkušenj imajo, postanejo precej bolj spoštljivi, pravi Igor Boh, strokovni sodelavec na oddelku za varstvo pred NUS pri Upravi RS za zaščito in reševanje.

Človek dela tako rekoč zastonj, le če ga to delo nadvse veseli. In kakor nekateri radi skačejo s padalom ali se mečejo v globino, pripeti na elastiko, tako drugi hlepijo po tem, da vsake toliko potnih rok in čel zaigrajo rusko ruleto s hladno kovino, pod katero utripa izjemna, nepredvidljiva moč. Osnovno vodilo je seveda zmanjšati tveganje na minimum, zato je identifikacija ubojnega sredstva prva naloga deminerja, razloži Boh, prvi med enakimi, ki je samo v zadnjih dveh letih sodeloval pri kar 64 intervencijah. Ko predmet prepoznajo, ga strokovno razstavijo in onesposobijo, vendar le, če imajo na voljo dokumentacijo proizvajalca. Za več kosov iz druge svetovne vojne so jo našli kar v muzejih novejše zgodovine; veliko pisnega gradiva je tudi na posebni, za javnost zaprti spletni strani francoske civilne zaščite, s katero dobro sodelujejo. V njeni bazi podatkov, ki jo redno dopolnjujejo tudi slovenski viri, je zdaj že 11 tisoč opisov ubojnih sredstev.

»Če ne veš, kaj si našel, presodi stanje in pusti predmet pri miru oziroma ga varno uniči na kraju samem,« razloži osnovno pravilo enote za varstvo pred NUS Igor Boh, ki se je sam pobliže spoznal s kakšnimi 150 različnimi ubojnimi sredstvi. Kadar menijo, da je predmet mogoče onesposobiti oziroma varno premikati, ga prepeljejo v zavarovano vojaško skladišče. Enkrat na tri mesece dobijo zeleno luč za uničevanje tako zbranih predmetov na skrivnem poligonu 208 nekje pri Pivki.

Tudi dober posel

Marsikateremu ljubitelju bi se ob takšnem uničevanju »spominkov« iz minulih vojn orosilo oko. Amaterski zbiralci starega orožja in streliva, ti so v tem »poslu« zelo pogosti, imajo v svojih skrivnih zbirkah številne nestrokovno in ne povsem onesposobljene kose, ki pomenijo ob prevozih, morebitnih trkih ali požarih veliko nevarnost. Primorski gasilci so mu povedali, pravi Boh, da če izbruhne požar pri takšnem ljubitelju »soške fronte«, nočejo niti posredovati, saj vedo, da lahko vsak hip kaj eksplodira. Poleg ljubiteljstva je pomemben motiv zbirateljev tudi denar. Nekateri predmeti zlahka dosežejo cene več tisoč evrov. Vodja izobraževalnega centra pokaže na 350-kilogramsko topovsko granato, najdeno v Posočju: »Prav takšen kos na trgu zbirateljev doseže lepo ceno.«

Domačim ljubiteljskim iskalcem so se v zadnjih letih pridružili tudi Čehi, Madžari in Slovaki. Ti se po Posočju sprehajajo z detektorji kovin in še vedno odkrivajo pozabljeno železje s cesarsko-kraljevim žigom – najmanj pet odstotkov streliva namreč ni bilo porabljenega. Ko poberejo, kar se jim zdi vrednega, za njimi ostajajo odprta najdišča z razkritimi nevarnimi najdbami, ki ogrožajo splošno varnost. Čeprav so od minulih vojn pretekle že tudi stoletne vode, so eksplozivni ostanki človekove ubijalskega instinkta še vedno zelo aktivni. Pravzaprav je tako, da starejše ko so, bolj so te naprave lahko nevarne. Sestavni del eksplozivne mešanice so tudi stabilizatorji, snovi (prah, olje, vosek), ki to mešanico stabilizirajo, da je manj občutljiva na zunanje vplive, pojasnjuje Boh v izobraževalnem centru. Sčasoma začnejo ti stabilizatorji slabeti – vojaški eksploziv vzdrži v relativno stabilnem stanju kakšno desetletje, gospodarski pa le dve leti – in eksplozivna zmes je čedalje bolj nepredvidljiva. Po več kot sto letih od izdelave je neeksplodirano strelivo, ki je obležalo na severnem Primorskem po moriji soške fronte, zelo nestabilno.

Leto letalskih bomb

Večinoma so lani odkrili topovske granate, minometne mine, ročne bombe in strelivo, vendar je bilo leto 2015 v znamenju letalskih bomb. Lani, sedem desetletij po koncu druge svetovne vojne, se je namreč prikazalo na dan kar šest neekspodiranih letalskih bomb. Možje državne enote iz Maribora so iz Drave na Lentu dvignili tri 250-kilogramske bombe, ki so jih v drugi svetovni vojni na umikajoče se Nemce odvrgla zavezniška letala. Primorci so v Piranskem zalivu potegnili z dna kar 500-,kilogramski peklenski stvor – med pripadniki enote je tudi osem potapljačev – še dve 250-kilogramski bombi pa sta se prikazali v podrastju Podlipoglava, kamor Ljubljančani radi zahajajo po gobe.

Največ letalskih bomb so zavezniki odvrgli prav na Maribor in okolico. Med njimi so bile tudi bombe s problematičnimi kemičnimi vžigalniki z zakasnitvijo. Ampule v teh vžigalnikih počasi popuščajo, zato samodejne eksplozije niso izključene. Na srečo takšne doslej še niso našli; na srečo, pravi Igor Boh, in potrka po lesu, doslej med njegovimi pripadniki tudi ni bilo nobene žrtve.

Za Slovenijo, ki so ji bila množična bombardiranja prihranjena, je šest letalskih bomb v enem letu veliko, za Nemčijo, na primer, je to le kaplja v morje. Ameriška in britanska letala so v letih od 1940 do 1945 stresla nad Evropo 2,7 milijona ton ubijalskega železja in polovica je padla na ozemlje današnje Nemčije ter spremenila v prah in pepel na desetine velikih mest. Ko sta se Nemčiji po vojni začeli znova postavljati na noge, je na njunem ozemlju ležalo na tisoče ton neeksplodiranega tovora zavezniških letečih trdnjav. Kar desetina vseh odvrženih bomb, na območju današnje Nemčije torej vsaj 130 tisoč, menda ni eksplodirala. S tem smrtonosnim železjem skupaj z neštetimi granatami, minami in drugim strelivom se ukvarjajo posebni policijski oddelki, ki vsako leto onesposobijo več kot 2000 ton neeksplodiranih ubojnih sredstev. Spričo te enormne količine se je v Nemčiji, pa tudi drugje po Evropi, uveljavila norma, da morajo investitorji pred vsako gradnjo, bodisi da gre za družinsko hišo, trgovski center ali železniško traso, pridobiti certifikat, da je teren pregledan in čist vsakršnih eksplozivnih snovi.

S prihodom tujih investitorjev, navajenih takšnih zahtev, se je ta praksa začela uveljavljati tudi v Sloveniji. Tudi te preglede opravijo pripadniki civilne zaščite in izdajo ustrezne certifikate, ki investitorjem prinesejo morebiten prihranek pri zavarovanju nepremičnin.

Domiselna smrtonosnost

»Glede na to, da smo druščina prostovoljcev, smo dosegli visoko stopnjo strokovne usposobljenosti in opravili veliko delo,« pravi Boh. Prostori izobraževalnega centra se počasi že spreminjajo v nekakšen muzej z več kot 700 onesposobljenimi bombami, granatami in minami, ki so jih v minulih desetletjih našli po Sloveniji. Večina najdb izvira iz Posočja in prve svetovne vojne, bolj enakomerno so porazdeljene najdbe iz druge svetovne vojne. V vitrinah se vrstijo vžigalniki iz prve svetovne vojne – sestavljale so jih natančne ženske roke –, nekateri prerezani na pol, da je videti kot pri kakšnih švicarskih urah precizne mehanizme z vzmetmi in nekakšnimi kroglicami, po stenah so obešeni različni minometi, tudi novejše ose in armbrusti, znani iz naše osamosvojitvene vojne, granate in mine vseh mogočih kalibrov in namenov. Tam so tudi italijanske rdeče ročne granate »paradajzarice« brede in še manjše, imenovane otto, pa nemške »štilerice«, ročne granate z lesenim ročajem, zelo solidne in varne ter danes znane predvsem po zaslugi filmske industrije.

Čeprav so si večino eksplozivnih zadev izmislili Rusi, so bili Nemci tisti, ki so jih s svojo metodičnostjo izpili do popolnosti, razlaga Boh, ko stojimo pred razstavljeno dvometrsko podvodno nemško mino iz leta 1937, najdeno v Piranskem zalivu. V takšno napravo so vlili 690 kilogramov heksanita, kar bi ustrezalo toni TNT, ki bi navrtal sleherno ladjo. Aktiviral bi jo mikrofon, ki je lovil zvok ladijskih motorjev. Poleg vžigalnika na mikrofon je imela mina tudi hidrostatični vžigalnik, ki bi se sprožil, če bi jo kdo začel dvigati z morskega dna, za njim pa še poseben odpustni vžigalnik, ki bi se sprožil, če bi deminerji poskušali hidrostastični vžigalnik odvijačiti še na dnu. Ni čudno, da je ta samovarovani peklenski stroj – pet takšnih je začasno odloženih še na dnu morja nekje med Piranom in Strunjanom – zahteval med takratnimi ruskimi deminerji veliko žrtev.

V kotu sta tudi plašča dveh z mednarodnimi konvencijami prepovedanih kasetnih bomb, ki jih je JLA leta 1991 odvrgla na Kočevsko Reko. V takšni kaseti je bilo 176 manjših bomb, ki se razletijo v 100-metrskem radiju in posamično sejejo smrt. Našli in pobrali so prav vse, ne pa tudi še dveh kaset, izmed skupno štiri odvrženih, ki sta obležali nekje v globini Kočevskega gozda. Dela za Boha in njegovih 32 prostovoljcev, kot kaže, žal ne bo nikoli zmanjkalo.

Prijavi sovražni govor