Dobiček ni edini namen, a je koristen

Ekspresnih pet: Dobra priložnost za socialna podjetja so kvote znotraj javnih naročil, pravi Dušanka Lužar Šajt.

pon, 14.03.2016, 12:05

Socialno podjetništvo v Sloveniji ureja zakon iz leta 2011, za katerega gospodarsko ministrstvo prav zdaj pripravlja spremembe in dopolnitve. V petek je skupaj s podjetniškim skladom objavilo razpis za štiri milijone evrov minikreditov za socialna podjetja. Po podatkih vlade je pri nas v njih odstotek delovnih mest, povprečje Evropske unije je 6,5 odstotka. »Razviti moramo ugodno podporno okolje za to obliko podjetij,« pravi predsednica Slovenskega foruma socialnega podjetništva Dušanka Lužar Šajt, ki je bila pred petimi leti med 85 ustanovnimi člani. Po zakonu je temeljno načelo, ki velja za socialno podjetje, da namen ustanovitve ni izključno pridobivanje dobička, a to ne pomeni, da jim ga ni treba ustvarjati.

Zakon o socialnem podjetništvu, ki ga je državni zbor potrdil marca 2011, je v uporabi od 1. januarja 2012. Koliko socialnih podjetij je nastalo odtlej?

V evidenco socialnih podjetij, za katero skrbi ministrstvo za gospodarstvo, je vključenih 133 socialnih podjetij, a predvidevam, da jih ta čas deluje 124. Največ, več kot polovica, jih je v severovzhodni Sloveniji, v Pomurju 24 in Podravju 39. K temu je najbrž veliko prispevala visoka brezposelnost na tem območju, tudi osebna iniciativa za to obliko podjetij se je tam pojavila najprej in najbolj obsežno. Natančnih podatkov o številu zaposlenih v slovenskih social­nih podjetjih ni. Uradne statistike, kakršno zbira Ajpes o društvih, podjetnikih in gospodarskih družbah, za socialna podjetja nimamo. Upamo, da bodo to praznino odpravile spremembe in dopolnitve zakona. Oktobra lani smo opravili anketo med 29 podravskimi socialnimi podjetji: imela so 141 zaposlenih, 40 redno in 101 s podporo programa javnih del, 46 oseb je bilo vanje občasno vključenih s prostovoljnim delom ali na podlagi podjemnih pogodb in prek študentskega servisa. Tudi natančnega pregleda oblik zaposlitve na ravni države ni, verjetno pa je največji delež zaposlenih v podjetja vključen prav prek različnih programov javnih del, pri čemer gre prav tako za sklenjeno delovno razmerje.

Pred petimi leti ste bili med ustanovitelji slovenskega foruma, ki ste si ga zamislili, da bi povezali socialno podjetništvo na ravni države, ga zastopali v razmerju do vlade in mu poskušali pridobiti podporno okolje. V tem obdobju bi najbrž nastalo več socialnih podjetij, če bi bile okoliščine zelo spodbudne. Katere ovire je najteže premagati?

Med najbolj izrazitimi so administrativne ovire in pomanjkanje denarja. Finančne vire namerava ministrstvo za gospodarstvo letos zagotoviti z razpisi, ki so tik pred objavo. Po podatkih z ministrstva je za zagonska, start-up social­na podjetja namenjeno približno 1,4 milijona evrov. Na voljo bo tudi denar za vzpostavljanje regijskih podpornih mrež ter 12 milijonov evrov povratnih sredstev v obliki minikreditov.

Pomembna ovira za socialna podjetja je tudi pomanjkanje podjet­niških, menedžerskih in trženjskih kompetenc. Država je v zadnjih letih sicer poskrbela za izboljšave na sistemski ravni. Pristojnost za socialno podjetništvo je od ministrstva za delo prevzelo ministrstvo za gospodarstvo, tam spada na področje regio­nalnega razvoja. »Klasično« gospodarstvo ga še vedno ni sprejelo kot del podjetništva. Napačna je predstava, da sta pri teh podjetjih v ospredju sociala in dobrodelnost. Morda je kriv sam izraz socialno podjetništvo. Največja ovira pa je zagotovo to, da še nimamo urejenega sistemskega podpornega okolja za razvoj socialnega podjetništva, ki bi omogočalo hitrejši razvoj start-up socialnih podjetij in njihovo rast. Nekaj posameznih skupnosti organizacij se s podporo socialnim podjetjem in zadrugam sicer ukvarja, tudi mi, vendar doslej za delovanje podpornega okolja in izvajanje celovitejših podpornih programov ni bilo denarja.

Sklepam, da tudi ustanovitev socialnega podjetja temelji na analizi trga in potencialnega povpraševanja po storitvah in blagu, ki ga namerava prodajati. Tudi dobiček ni nekaj, kar bi bilo v socialnem podjetju prepovedano, čeprav ta po zakonu ne more biti temeljni cilj poslovanja.

Za uresničitev vsake podjetniške ideje se je treba pripraviti in pred zagonom preučiti razmere na trgu, preveriti vzdržnost ideje, usposobiti podjetnike in zaposlene za opravljanje dejavnosti. Vsekakor mora biti tudi pri socialnih podjetjih izhodišče podjetniški pristop: kot vsa druga morajo imeti tržni potencial za svoje storitve in produkte. Napačno je prepričanje, da socialna podjetja ne smejo ustvarjati dobička. Ustvarjanje dobička je zaželeno, a se ne deli med lastnike. Običajno ga vlagajo v razvoj dejavnosti – izdelkov, storitev, v zaposlovanje, razvoj kadrov in druga področja. Pri nas socialna podjetja po mojem opažanju sicer še ne ustvarijo toliko dobička, da bi ga lahko razporejala. Potrebne bo še veliko podpore, da se bo ta oblika podjetništva toliko razvila, da bo kot skupina ustvarjala večji dobiček. V Sloveniji je res precej razširjeno prepričanje, da so socialna podjetja socialne ali nevladne ustanove. V resnici so to predvsem podjetja, ki morajo prodajati storitve in produkte ter z njimi preživeti. Pogosteje kot klasične družbe pa imajo med zaposlenimi ranljive skupine, zato lahko kandidirajo tudi na razpisih za zaposlovanje in usposabljanje teh skupin zaposlenih. Tako je bil velik del socialnih podjetij v zadnjih dveh letih deležen podpore iz programa javnih del zanje.

Za katere dejavnosti se je pokazalo, da so najbolj primerne za socialno podjetništvo? Fundacija Prizma, ki jo vodite vi, se je osredotočila na izboljšanje zaposlitvenih možnosti. Znana mariborska Tkalka, ki se predstavlja kot nov skupnostni ustvarjalno-podjetniški center, povezuje različne izvajalce.

Socialna podjetja nastajajo v različnih dejavnostih. Zdaj jih je precej v gostinstvu, na področju lokalne pridelave hrane, v turizmu, na področju pomoči starejšim. Nastajajo tudi na področju varstva kulturne dediščine in obrtniških veščin, mladinske zadruge prav tako v povezavi s kreativno industrijo in kulturo. Kooperativa Zebra, na primer, pa si prizadeva ustanoviti tudi etično banko. V povezavi z deinstitucio­nalizacijo namerava ministrstvo za delo preučiti, kam usmeriti podporo za razvoj socialnih podjetij na področju socialno-varstvenih storitev.

Ali lahko potrošniki z večjim povpraševanjem pomagajo preživeti socialnemu podjetju? Oglaševanje je velik izdatek, socialna podjetja si ga najbrž težko privoščijo, morajo pa si priboriti svoj prostor na trgu.

Zagotovo, večja ozaveščenost potrošnikov lahko pripomore k večji prodaji izdelkov in storitev socialnih podjetij. Ta si res ne morejo privoščiti dragih promocijskih kampanj, so pa zelo podjetna in iznajdljiva. Za oglaševanje in promocijo se tudi povezujejo in najpogosteje uporabljajo brezplačne medije. Koristilo bi jim, če bi res sprožili kampanjo »buy social«, kupuj socialno, podobno kot pri spodbujanju k nakupom lokalnega. Pri tem lahko veliko pomaga država s financiranjem kampanje in ozaveščanjem kupcev. Socialna podjetja se vse pogosteje vključujejo tudi v nabavne verige pri javnih zavodih, recimo šolah in vrtcih, predvsem tista, ki se ukvarjajo z lokalno pridelavo hrane. Tudi vlada nagovarja javni sektor, naj v okviru dovoljenih kvot kupuje storitve in proizvode pri socialnih podjetjih. Sistemska možnost zanje so zagotovo prav kvote znotraj naročil javnega sektorja. Katarina Fidermuc

Povezane novice

Zadnji ostanki EU sredstev za socialna podjetja
4. januar ob 11:06
Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo socialnim podjetjem zagotovilo 12 milijonov evrov povratnih virov financiranja.
Prijavi sovražni govor