Dokler spreminjamo sebe, se svetu ni treba meniti za nas

Priročnikov za samopomoč so na svetu zgolj v 20. stoletju prodali več kot pol milijarde, vladajo pa tudi našemu knjižnemu trgu.

Sun, 10.01.2016, 06:00
Vsakdo nadzoruje in cenzurira samega sebe, s tem pa razvija tudi prepričanje, da lahko sebe spreminja v skladu z zahtevami sveta.

»Spremenite svoje misli in način razmišljanja in lahko boste spremenili svoje življenje,« sporočajo priročniki za samopomoč, ki se tiskajo v tisočih naslovih in milijonskih nakladah. V arzenalu orodij avtorjev, ki se običajno hvalijo s tem, kakšne zgube so bili, je eklektičen nabor tehnik od amaterske in praktične psihologije, motivacijskih strategij, vzhodnjaških meditacij in mantranja do vojaške discipline.

Sliši se neverjetno, toda knjige za samopomoč so po nekaterih izračunih čez palec samo v 20. stoletju presegle skupno naklado pol milijarde izvodov. Po drugi strani je številka več kot verjetna, saj je samo 50 izbranih klasičnih samopomočnic, ki jih ponuja Amazon, izšlo v skup­no 150 milijonih izvodov. Od tega je gurujka pozitivnega razmišljanja Louise Hay do leta 2011, torej v 27 letih od izida, prodala neverjetnih 40 milijonov izvodov svoje knjige Življenje je tvoje.

Njena knjiga pozitivnih spodbud je neverjetna uspešnica tudi na naših tleh, saj je že 20 let na voljo v slovenskem prevodu in dolgo najbolje prodajana med priročniki za samopomoč, pravi Urška Kaloper, vodja sektorja za priročnike pri Mladinski knjigi Založbi (MKZ): »Slovenski trg priročnikov za samopomoč je s tujimi povsem primerljiv v tem, da pobere in prebere vse največje svetovne uspešnice s tega področja. Ima pa tudi svoje specifike, saj obstaja nekaj priljubljenih domačih avtorjev in avtorjev iz republik nekdanje Jugoslavije, ki so v tem žanru med najuspešnejšimi na našem knjižnem trgu.«

Uspeh prej izjema kot pravilo

Rdeča nit svetovnih »klasikov« tiskane samopomoči je gotovo odločno zavračanje splošnega nezadovoljstva in tihega obupa večine človeštva. Ne glede na to, kako težke so razmere, vedno se lahko odločimo, da ne bomo popustili pod pritiski okolja in dednih lastnosti, da vplivajo na našo pot. V vsakem trenutku imamo možnost, da bodisi preoblikujemo občutke strahu v občutke sreče ali sebe v boljšega človeka, sporočajo navdušeno avtorji, ki utemeljenost svojih receptov dokazujejo z lastnim uspehom pri pisanju uspešnice.

Redki so tako iskreni kot Švicar Rolf Dobelli, ki v Umetnosti jasnih misli opozarja, da uspešen posameznik ne pomeni tudi uspešne množice sledilcev: »Vsi opazimo le uspehe posameznikov, ne pa tudi neuspešnih poskusov armade zgub, ki stojijo za njimi. Za vsakim uspeš­nim avtorjem je vsaj sto takšnih, katerih knjige se ne bodo dobro prodajale, in za njimi je še vsaj sto takšnih, ki niso našli založnika, in še za njimi je stotnija, ki je nedokončane rokopise pospravila v predale, in za njimi še sto takih, ki sanjajo, da bodo nekega dne napisali knjigo. Slišimo pa le zgodbe o uspešnih avtorjih in zato napačno ocenjujemo sicer zelo majhno verjetnost za pisateljski uspeh. Enako velja za fotografe, podjetnike, umet­nike, športnike, arhitekte, Nobelove nagrajence, televizijske voditelje in zmagovalke lepotnih tekmovanj. Občil ne zanima raziskovanje pokopališč.«

              Če svet razpada, naj se to dogaja vsaj mehko. Foto Reuters

 

Še redkeje so tako iskreni Američani, najpogostejši avtorji – verjetno tudi bralci – samopomočnic, ki so prepričani, da je prav zato, ker svet, ki ga poznamo, razpada pred našimi očmi, ne le mogoče, ampak treba spremeniti sebe in se prilagoditi novim razmeram. James Altucher, borznik, podjetnik, novinar, bloger in avtor uspešnice Izberi sebe, ki že dve leti vztraja med desetimi najbolj prodajanimi samopomočnicami, je iskren v tem smislu, da vsaj opozarja na negativne družbene okoliščine 21. stoletja.

Čimprej iz korporacije!

Altucher, ki svet tako kot drugi pis­ci tovrstne literature opazuje kot posameznik, opozarja, da je srednji družbeni razred, ki je bil tudi sicer le povojni mit ameriške družbe, nepreklicno mrtev. Njegove zaslužke pobirajo bogati, ki kapital nalagajo v drugih državah. Nove tehnologije in metode najemanja zunanjih izvajalcev, naraščanje delovne učinkovitosti, vse to povzroča drsenje srednjega razreda proti dnu socialne lestvice. Delovna mesta izpred 20 let niso več potrebna. Država je zlezla iz recesije leta 2009, delovna mesta pa se niso znova odprla. Vsakogar lahko odpustijo, vsakdo je vreden samo še toliko kot toaletni papir. Vsakdo je torej zamenljiv, in kar še posebno boli, pravi Altucher, korporacije nikogar ne marajo. Korporacijska ideja je pač vzpostavitev legalnih struktur za ožemanje cenene delovne sile.

To pomeni, da za svoje delo dobite manj, kot ste dali, ugotavlja avtor poldrugo stoletje za Karlom Marxom, ki je prvi razgalil teorijo presežne vrednosti. Tako pač je, čeprav je nepošteno, pravi Altucher in svetuje povračilni udarec korporaciji: »Držite se službe le toliko časa, da si izmislite način, kako se povz­peti med samostojne podjetnike, ki si bodo znali omogočiti finančno svobodo in varno starost. Tudi pokojninski stebri namreč niso vredni prebite pare, ker je mit o varčevanju načela inflacija, ki bo požrla vse prihranke!«

Da delovna mesta niso več simbol varnosti, ugotavljajo tudi na tej strani Atlantika. Francozinja Corinne Maier je že pred desetimi leti zapisala, da korporacija ni več prostor uspehov: »Nič dobrega vam ne privošči, predvsem pa sama ne spoštuje vrednot, ki jih kuje v zvezde, kakor kažejo finančni škandali, ki jih prinaša sedanjost, in socialni načrti, ki jih je kot listja in trave. Varnost, ki jo zagotavljajo visokošolska spričevala, je vse manjša in manjša, ogrožene so pokojnine, nihče več ti ne jamči kariere. Daleč za nami so šestdeseta leta, ki jih je spodbujal napredek in zaposlenim obljubljal varno kariero. Veter je zapihal v drugo smer in že se množice mladih z več diplomami v žepu potegujejo za klavrne službe birokratov v javni upravi.«

Toda ekonomistka, ki je tudi psihoanalitičarka, se zaveda, da je zablokiralo družbeno dvigalo, ne pa mladim ljudem lastna ambicioznost ali podjetnost.

Sam svoj priganjač

Maierjeva v skladu z idejo Christoperja Lascha o kulturi narcisizma razkrije, da si korporacija v bistvu prizadeva zaposlenega pripraviti do tega, da si sam naloži stvari, ki bi mu jih moral normalno naložiti nekdo drug. Zato tudi nadzoruje in cenzurira samega sebe, s tem pa razvija prepričanje, da lahko sebe spreminja v skladu z zahtevami sveta. K temu prepričanju je po svoje pripomogla tako imenovana humanistična psihologija, ki se je začela obračati k človeku kot neponovljivemu posamezniku nenehne rasti in notranjega razvoja, motiviranemu za samouresničitev. Zato naj bi se posameznik usmeril k sebi in iskal svoje skrite globine in v svojem sebstvu našel tudi humanost ter tako pomagal spremeniti svet, ki morda ni popoln, je pa v končni fazi vseeno lep in smiseln. Predstavnika takšnega gledanja sta bila Gordon Allport in Abraham Maslow, znan po teoriji potreb, ki so razvrščene od najnižjih, bioloških, do najvišje, to je potrebe po samouresničitvi.

Kritiki so humani psihologiji očitali, da te višje potrebe ne morejo biti produkt človekove biološke narave, zato so lahko le družbeni, torej kapitalistični, konstrukt. In res, drugo polovico 20. stoletja so zaznamovale množice na prvi pogled uspešnih, a v bistvu nesrečnih posameznikov, ki niso zmogli več preživeti brez svojega psihoterapevta. Nesrečni so bili zato, ker jim ni uspelo, čeprav so bili dobro preskrbljeni. Ni jim namreč uspela poveličevana samouresničitev. Namesto tega so v svoji notran­josti odkrivali le praznino oziroma strah in negativna čustva, do sočloveka pa so razvili odnos, v katerem se pričakujeta samo uporabnost in korist, je zapisal filozof Dušan Rutar v Uvodu v postmoderno psihologijo. »V instrumentalnem odnosu so pomembni samo učinki, ki jih lahko sprožimo v drugih ljudeh, zato se moramo truditi, da jim bomo čim bolj všeč. Učiti se moramo novih in novih prijemov ter tehnik, temu radi rečejo permanentno izobraževanje, kako postati všečen, prijazen, gostoljuben, naklonjen, ljubezniv, naučiti se moramo, kako se prav in o pravem času smehljati, ne da bi kdo opazil, da se nam vse skupaj gabi, paziti moramo, da ne bomo rekli česa takega, s čimer bi se utegnili komu zameriti, saj nikoli ne moremo vedeti, da tega človeka že jutri morda ne bomo potrebovali.«

Vse to od človeka zahteva nenehno spreminjanje in prilagajanje. Za priročnike za samopomoč sta značilna dva temeljna pristopa do »kultiviranja« samega sebe. Prvi predpostav­lja obstoj nespremenljivega jedra v človeku, ki ga imenujejo bodisi duša bodisi višji jaz, ki nosilca vodi k namenu, zaradi katerega je na tem svetu. Ta koncept zahteva, da človek spozna samega sebe in s tem svoj namen. Nasproten temu je drugi koncept, po katerem je človekov jaz prazen papir, na katerega vsakdo lahko napiše zgodbo svojega življenja. Samospoznavajoči in samoustvarjajoči osebnosti sta skrajni abstrakciji, vsak človek je kombinacija obeh, združena v enotnem in enkratnem jazu, piše Tom Butler Bowden v svojem predgovoru k zborniku 50 klasikov za samopomoč.

V 21. stoletju, ki je vse bolj zapleteno glede na prejšnje, se pojavljajo že novi pogledi na osebnost človeka, saj mora ta »odigrati« številne vloge in pripadati številnim skupnostim. Kenneth Gerden v delu Nasičeni jaz predlaga, da na mesto starega dobrega enotnega jaza stopi večduhovni jaz oziroma kar »multifrena osebnost«.

Pomoč proti tesnobi

»Ljudje se ne zavedajo družbene prisile in mislijo, da obstajajo kot posamezniki, zato jih je sram svoje revščine, svojega neuspeha. Ideologijo izbire sprejemajo celo revni, ki v resnici nimajo veliko izbire. Enorm­na ponudba človeka sili k izbiranju, kar povzroča v njem tesnobo, saj za svojo izbiro prevzema tudi odgovornost,« poudarja filozofinja in družboslovka Renata Salecl. Počuti se krivega za napačne odločitve, ki so spričo nenehne nuje izbirati neizbežne, zato čepi dolge ure v službi in prav tako dolge ure spreminja samega sebe, pravi Saleclova.

Ne glede na kritike družboslovcev imajo takšni priročniki zagotovo tudi pozitivne učinke. Ljudem pomagajo pri ozaveščanju njihovih namišljenih ali resničnih travm in odpravljanju pasivnosti, ki jo izražajo v prepričanju, da se nič ne da spremeniti. »Odpovejte se vlogi žrt­ve. Prevzemite odgovornost za svoje življenje. Spremenite svoje misli, svoja prepričanja in spremenili boste svoje življenje.« Sporočilo iz knjige Louise Hay je prevladujoč vzorec celotnemu žanru samopomočnic. Razlike so le v ravneh razumevanja te odgovornosti – od telesne do duhovne ravni – in tehnikah delovanja.

Ker je tesnoba ena najpogostejših psihičnih motenj, je tudi priročnikov na to temo veliko. Mladinska knjiga bo letos poleg knjige Elizabeth Gilbert o tem, kako opustiti strah in zaživeti ustvarjalno, izdala tudi delo slovenske avtorice Damjane Bakarič.

Slovenskega trga teh priročnikov ne moremo količinsko ovrednotiti, ker se knjige ne prodajajo le po klasičnih prodajnih poteh. Zlasti avtorji samozaložniki se jim izognejo in svoje izdaje v znatnem deležu prodajo na različnih predstavitvah, seminarjih, pravi Urška Kaloper. Vsebinski trendi pa ostajajo enaki: priljubljene so knjige o osebni rasti – samouresničitvi, sreči, ljubezni. Zanimivo in morda značilno je, da slovenski kupci večinoma ne iščejo knjig, ki naj bi pomagale k finančnemu uspehu, temveč pričakujejo celoten paket. Med avtorji s tega področja so najbolj znani Zoran Milivojević, Bruno Šimleša, Ljubica Udović-Vranić, Varja Kališnik, Dobra vila Maja.

Značilnost takšnih knjig ni v tem, da so hipne uspešnice, da torej zablestijo na trgu in potem hitro ugasnejo – navadno so uspešne dlje časa, mnoge celo več let ali desetletij.

Občasno se pokažejo »modne« tematike, ki so odraz časa in okoliščin, v katerih živimo. Lani sta bili denimo uspešni knjigi Minimalizem in Čuječnost (izšla je pri založbi Učila in uči o obračanju vase); letos bo pri MKZ izšla knjiga s podobno tematiko Sem tukaj in zdaj, ustvarjalna pot k čuječnosti, še dodaja predstavnica založbe.

Biti tukaj in zdaj, živeti v trenutku, je še eden od imperativov sodobne družbe, ki posamezniku narekuje čimbolj intenzivno in trajno doživ­ljanje sedanjosti. Louise L. Hay med drugim reče: »V neskončnosti življenja, kjer bivam, je vse popolno in dovršeno. Moje življenje je vedno novo. Vsak trenutek mojega življenja je nov, svež in pomemben ... Danes je nov dan. Jaz sem nova. Mislim drugače. Govorim drugače. Obnašam se drugače.«

Takšen odnos povzroča neznosno prisilo posameznika k prilagajanju. Posameznik tako v svojih ambicijah po preseganju samega sebe pozabi na konflikte v družbi. »Če ni več v konfliktu z družbo, to pomeni le, da je ta družba skrila konflikt v posameznika in mu tako prikrila pravo naravo vladanja v sodobnem svetu in nad tem posameznikom,« ugotavlja Rutar. Ali kakor pravi Renata Salecl: »Ideologija izbire je za posameznika kot pomirjevalo, ki mu preprečuje razmišljati o družbenih spremembah. Toliko časa porabi za lastno izbiro, da mu ga zmanjka za razmislek o skupnih izbirah, ki jih lahko napravimo.«

Povezane novice

Pozitivno razmišljanje ne deluje
13. May ob 04:00
Novinar Oliver Burkeman vsak teden v Guardianu piše o socialni psihologiji, kulturi samopomoči in znanosti o sreči.
Prijavi sovražni govor