Doma na kavču so ljudje to, kar v resnici so

Jan Golja se je povabil k dvajsetim ljudem z različnih koncev Slovenije in zapisal zgodbe, ki so lahko v navdih.

sob, 11.11.2017, 09:00

»Heroj je tudi tisti, ki ima rad svojega otroka, mu daje oporo, odganja njegove strahove. Taki ljudje delajo družbo!«

»Prodal sem tudi avto; pol za knjigo, da bi lahko izpeljal ta projekt, pol pa, ker ga, resnici na ljubo, niti ne potrebujem.«

Jan Golja je človek, ki se skoraj vedno ukvarja z več projekti hkrati, zato so trenutki oddiha redki. A zdaj, po letu intenzivnega dela, je njegova knjiga, prva v življenju, končno v tiskarni. Gre za dvajset navdihujočih zgodb posameznikov, parov oziroma družin z različnih koncev Slovenije, h katerim se je povabil na dom, v njihove dnevne sobe, saj da je človek tam tak, kakršen v resnici je. Tudi bolj znani Slovenci, ki jih je sicer v knjigi le za vzorec.

Knjigo je pisal v svojem prostem času, saj je sicer polno zaposlen kot kreativni producent in urednik tv-oddaje Štartaj, Slovenija, ki je sredi oktobra začela nov krog, ravno zdaj pa je, že sedmo leto po vrsti, do konca uspešno pripeljal tudi dobrodelno akcijo Mali koraki za velik cilj, s katero so tokrat zbirali sredstva za Hišo zavetja Palčica.

»Toliko stvari hkrati se ne bom šel več,« zatrjuje, a to si obljublja že zadnjih nekaj let, pa nekako ne gre. Vendarle si je zdaj, ko se res estetsko oblikovano knjiga velikega formata z 264 stranmi, 213 fotografijami in dvajsetimi zgodbami tiska na kakovostni papir in platnice oblačijo v platno, oddahnil in komaj čaka, da jo prime v roko, prelista, čeprav je šel skozi popisane strani, fotografije, prelome … že ničkolikokrat.

»Glavno gonilo je bila predvsem želja pokazati, da je vsak od nas bolj zanimiv, kot si misli. Čisto vsak, in tako je tudi s portretiranci v moji knjigi. Slehernemu človeku se namreč v nekem obdobju življenja odvije dogodek, zgodba, ki je vredna poslušanja in je lahko komu v navdih. In da je tako, ni nujno preplezati Mount Everesta.«

Pravite, da se pri pisanju niste navdihovali pri projektu Humans of New York, ki v sliki in besedi predstavlja »navadne« ljudi z newyorških ulic?

Res ne. Ideja se mi je porodila po več letih novinarskega dela; bil sem one-man-band, torej sem vse, od pisanja do snemanja, delal sam. In med pogovori, ki so pogosto potekali kar pri sogovornikih doma, sem pogosto izvedel še vse kaj drugega. Videl sem njihove spominke, fotografije … in slišal osupljive zgodbe, ki pa se njim niso zdele nič kaj posebno zanimive. Na primer, da se je možakar z ženo kar na mopedu pripeljal iz Kopra do vznožja Triglava, da sta v štirih dneh »stokrat« preplezala severno triglavsko steno in se potem z mopedom odpeljala nazaj domov … Se vam zdi, da to ni nič zanimivega?! Takih zgodb je na stotine, jaz sem jih nanizal le prgišče …


Dvajset zgodb, dvajset dnevnih sob. »Dokazno gradivo, da sem bil res tam,« kolaž šaljivo pokomentira Golja. Foto: Jan Pirnat

Opisujete ljudi z različnih koncev Slovenije. Vi ste Primorec, ki že leta živi v Ljubljani, kako ste našli vse?


V večini domov sem bil prvič, in to v Ljubljani, Kranju, Celju, Mariboru, Kopru, blizu Nove Gorice, na Ptuju, Jesenicah … Nekaj ljudi sem poznal že od prej, drugi pa so naključni; nekdo je poznal tega, drugi drugega, vedel sem, kakšne profile ljudi bi rad imel – z različnimi življenjskimi slogi, iz različnih generacij, saj z zgodbami o starejših, na primer 87-letne Francke Hočevar ali pa 70-letnega vdovca Janeza Šturbeja, nagovarjam mlajšo generacijo in obratno: predstavljam popolna alternativca, Dejana Jakca in Leo Žagar, ali pa mlad par, Aljaža Anžiča in Emo Hrustanovič, ki sta šla skupaj skozi najtežje preizkušnje.

Največ težav sem imel pri iskanju homoseksualnega para, saj se je vedno eden od partnerjev bal, da ga bo javno razgaljenje stalo službe, spora s starši … Potem pa sem naletel na naravnost popoln par, fanta, ki sta svojo spolno usmerjenost razkrila že kot najstnika. In če mi uspe z njuno zgodbo prepričati koga, ki se še skriva, da zaživi svobodno, brez pretvarjanja, bom to štel za osebni uspeh.

V knjigi ste razgalili povsem neznane ljudi, a vendarle tudi nekaj bolj znanih Slovencev.

Slednjih nisem iskal po imenih, ampak po moči sporočila. Tomi Meglič, pevec Siddharte, na primer. On ima res razčiščene pojme v življenju, živi preprosto in je izjemno čuteč … Da se lahko tako izraziš kot on, moraš stvari doživljati globlje kot drugi. In njegova zgodba v knjigi je zgodba o tem, kakšen je doma, kako navdušujoče vzgaja otroke … Da ne govorim o njegovem dekletu, ki je tudi vsebinsko zelo bogat človek. Tudi Aljošo Bagolo, kreativnega direktorja na agenciji Pristop, sem izbral zato, ker zna izraziti samega sebe in ne dovoli nikomur vplivati nanj.

Ali pa Luka Jezeršek, ki je najbolj družinski človek, kar sem jih spoznal. Preprost in izrazito čustven človek, ki se zna hitro in iskreno zjokati. Doma je čisto drug kot v delovnem procesu, sproščen, nasmejan … Poleg tega zelo rad pere in lika; ima celo svoj način zlaganja perila! To je njegov način odklopa, meditacija. A kakor sem že dejal: družina Kostanjevec s Ptuja, h kateri sem se prav tako povabil in je s svojim strpnim in prijaznim načinom življenja ter vzgoje otrok lahko zgled družbi, ni nič manj herojska od kakšne bolj zvezdniške. Ali zgodba muslimanske družine z Jesenic – ta je skoraj pravljična!


Ena od družin v Janovi knjigi. Foto: Jan Pirnat

Pri portretirancih ste bili samo enkrat, pa so se vam vendarle z lahkoto odprli?

Večinoma je bil dovolj en sam obisk, so pa trajali do pet ur, manj kot tri ure nobeden. Če te ljudje spustijo v svojo dnevno sobo, ki je intimni prostor, pomeni, da ti zaupajo. Tudi to, da se s tabo pogovarjajo v razvlečenih trenirkah, prevelikih majicah … Tam ni igre, vidi se, kako je kdo utrujen, kdaj nekdo živčen, kako steče za otrokom, ko se boji, česa se boji … Tam človek je, kar je. In takrat dobiš tudi njegovo najbolj pristno in iskreno pripoved.

Na svoji facebook strani že nekaj časa objavljate odlomke in fotografije iz knjige. Pri svojem pisanju ne skrivate čustev in ne skoparite z njimi.

Že od malega sem občutljiv, vse me je zelo prizadelo, pa nisem razumel, zakaj … To sem pozneje kanaliziral s pisanjem, pa tudi glasbo, zlasti z grungeem. Imel sem tudi bend, pisal sem besedila, pel in igral kitaro. Skratka, pišem že od nekdaj in knjiga je bila očitno res neka skrita želja. Ni pa to samo moje delo, saj smo bili na slehernem obisku trije: moj prijatelj fotograf Jan Pirnat ter moje dekle in urednica knjige Eva Gaiser, ki je zapisovala, kar smo se pogovarjali ...

Potem sem doma pisal in pilil, z Evo sva ob večerih skupaj prečesavala besedila … Če delaš stvar z nekom, s komer živiš, je vse precej lažje, poleg tega ima bogate izkušnje, saj je urednica oddaje Štartaj, Slovenija. Tudi oblikovanje in prelom je naredil eden mojih prijateljev, Andraž Sedmak, eden najbolj nadarjenih oblikovalcev, kar jih poznam, tako da je knjiga res prijateljski projekt.

Koliko je torej trajalo od ideje do končne izvedbe?

Prva fotografija je bila narejena lani decembra, a res intenzivno smo delali približno devet mesecev. Po službi zagotovo dve uri pisanja brez izjeme zvečer, čez vikend fotografiranje. Od aprila nisem bil prost niti en dan, vsak dan je bilo treba pisati. Pa ne gre za to, da je v knjigi ogromno besedila. Le enostavno nisem bil nikoli zadovoljen, tako da sem vsako zgodbo napisal vsaj petkrat ... Knjige namreč zelo rad berem – no, v zadnjem letu nisem imel časa prebrati niti ene –, do njih imam celo strahospoštovanje, in ko sem se lotil pisanja, me je bilo spet strah: da mora biti vse dobro, besedilo, fotografije … Težil sem k temu, da ne bi bila začetniška.


Jan Golja (ne v svoji dnevni sobi). Foto: Roman Šipić/Delo

In zdaj, ko jo imate skoraj v rokah, kako bi jo ocenili?

Povratne informacije šestih oziroma sedmih ljudi, ki so dokaj neusmiljeni kritiki, so bile zelo dobre, a vseeno nisem povsem prepričan – ne nazadnje so moji prijatelji in mogoče bolj prizanesljivi (smeh).

Izide 20. novembra, in to v dva tisoč izvodih.

Ker sem se želel izogniti založbi, distributerjem in vsem drugim posrednikom, sem jo izdal v samozaložbi, naprodaj pa bo prek spleta in v megamarketih Interspar. Ker bi bila cena take obsežne in kakovostno stiskane knjige, kot je moja, zelo visoka, sem poskušal stroške kar najbolj zmanjšati, zato sem poskušal pridobiti tudi sponzorje. Tako sem prvič v življenju nekoga prosil za pomoč, odzvali so se SPAR Slovenija, A1 in Sava, a se je splačalo, saj je cena vsaj pol nižja (35 evrov, op. p.), kot bi bila sicer. V njej so namreč velike zgodbe »malih« ljudi, ki si tako drage knjige ne bi mogli nikoli privoščiti, jaz pa želim, da jo prebere čim več ljudi, jih čim več v njej najde navdih, se zavedo, da so zanimivi tudi sami, in tako postanejo bolj samozavestni.

Kaj pa bi vi pri sebi izpostavili kot najbolj zanimivo?

Moja zgodba ne spada v to knjigo, čeprav, če dobro razmislim, je v vsaki zapisani tudi del mene, saj pišem, kaj občutim. In to sem jaz. Sicer pa bi rekel, da sem človek, ki se bori proti stotim strahovom. Vse življenje sem poln strahov, nekdo, ki bi se rad sprostil, nekdo, ki bi si rad znal vzeti uro za nič dela, nič misli. V meni nenehno tli občutek, da nekaj moram: se gnati, angažirati … res pa bi si želel svobodne glave, vsaj za trenutek. Zjutraj in zvečer sicer izvajam jogo, tudi meditiram, a vmes brni, hrumi, vrtinči …

Kakšen je občutek, ko te imajo ljudje za dobrotnika?

Tega ne želim občutiti. Seveda sem vesel, če mi kdo reče kaj lepega in pohvalnega, a tisti, ki se ukvarjamo z dobrodelnimi projekti, ne bi smeli biti izpostavljeni, saj to pomeni, da je nekaj narobe s sistemom. Se pa strinjam z vami, da sistem ne deluje, in k sreči vsaj kakšno situacijo izboljšamo s humanitarnimi akcijami.

Ste vi tisti, ki izberete posameznika oz. organizacijo, za katero potem tečete in zbirate denar?

Vsako leto, ja, vseh sedem let že. Za položnice, bolnike s cistično fibrozo, Palčico … Ko si enkrat v tem, pozorno slediš, hitro veš, kje je težava res velika, ne nazadnje te prosijo tudi ljudje sami. Žal moram povedati, da je bilo vsaj 90 odstotkov prošenj popoln blef, ljudje znajo izkoriščati. Zato, pa tudi zato, ker sem, kakršen sem, sem v prvih letih res panično preverjal, kam gre vsak cent, zdaj pa se upam bolj prepustiti intuiciji in vidim, da me še ni pustila na cedilu; za vsak evro se ve, kam gre, ob treh zjutraj lahko pokažem vse bilance.


Fotograf, ki je naredil izredno lepe fotografije za knjigo, Jan Pirnat. Foto: Rok Tržan

Počasi se torej osvobajate, še malo, pa se boste povsem našli, zlasti ker se trudite za to?

Šola, ko sem pred časom popolnoma izgorel in mislil, da bom kar umrl, je bila dovolj huda. Bil sem namreč nenehno izpostavljen, jaz in moje življenje, nenehno pod stresom, da bi se karkoli zalomilo in bi šla pomoč napačnemu. S tem ne bi izgubili le Mali koraki, ampak bi slaba luč padla na vse podobne akcije. Zdaj znam slabo in stres skanalizirati zunaj sebe; in temu pravim, da se ne najdeš, ampak da se ustvariš.

Sproščate se tudi s tekom. Vsako leto pretečete več deset kilometrov tudi v akciji Mali koraki za velik cilj.

Zelo rad tečem, zlasti v gozdu v Mostecu, kjer so tudi telovadna orodja. Če se le da, sem tam trikrat na teden. Zdaj sem se naučil, da grem spat pred deseto zvečer, vstanem pa ob petih zjutraj. Kakšen mir je takrat! Odpravim se med drevesa, ki jih imam zelo rad. Tudi posadil sem že eno v neki umetniški akciji pred knjižnico na Fužinah.

Posadili ste drevo, napisali knjigo, torej …

Otrok, ja. Nedvomno si bom vzel čas, in to kmalu, ker želim biti pri močeh, stoodstotni oče.

Prijavi sovražni govor