Placenta: Vir zdravja ali sodobno ljudožerstvo?

Potem ko so v ZDA svojo izkušnjo z uživanjem posteljice razkrile nekatere igralke, se ta praksa pojavlja tudi pri nas.
Objavljeno
29. september 2017 15.44
Helena Kocmur
Helena Kocmur

Potem ko so v ZDA svojo izkušnjo s poporodnim uživanjem posteljice razkrile nekatere priljubljene igralke, se placentofagija, kakor se imenuje ta za marsikoga dokaj bizarna izkušnja, v zadnjih letih širi kot virus, tudi v Sloveniji.

Čeprav v slovenskih porodnišnicah dostop do posteljice uradno ni dovoljen, saj je uvrščena med biološke odpadke, iznajdljivi starši nekako že pridejo do nje, če ne drugače, s porodom na domu. Nekateri namreč verjamejo, da ima placenta zdravilno moč, da poskrbi za hormonsko ravnovesje, pomaga pri menstrualnih težavah, v obliki kapsul pa je lahko med drugim nadomestek hormonov pri menopavzi. V nekaterih ameriških in evropskih državah jo v porodnišnicah celo na ustrezen način pripravijo in izročijo materam, ki si to želijo.

Cel kup spletnih strani tudi pri nas ponuja kapsule in tinkture iz posteljice, recepti za pripravo smutijev, pic, hamburgerjev, chilli con placenta in drugih jedi pa so na voljo v vseh mogočih jezikih. Jedi iz sveže, takoj po porodu pripravljene posteljice, ki »ima resda svojevrsten vonj, po okusu pa spominja na živalsko meso«, včasih poje kar cela družina, nam je zaupala ena od slovenskih poznavalk. Porodne spremljevalke, strokovnjakinje za pripravo preparatov iz posteljice smo izbrskali na spletnih straneh za mame, kjer skupaj s porodnicami razgrinjajo svoje izkušnje nepoučenim.

»Če želijo zaužiti svežo, naj to storijo v treh dneh po porodu, drugače je bolje, da jo zamrznejo,« svetuje Willma, ki pride s svojimi napotki in strojčkom za izdelavo kapsul iz placente tudi na dom. Sama jih sicer ne pripravlja več v domači kuhinji, ima pa vse pripomočke, ki sicer niso nič posebnega – zadostujejo tudi povprečni gospodinjski aparati. Za takšno pomoč zaračuna 120 evrov, pri bolj sofisticiranih željah pa utegne cena tudi precej narasti. Willma nam še zaupa, da si je z uživanjem kapsul iz placente po svojem zadnjem, četrtem porodu tudi sama uspešno lajšala hudo stisko in tesnobo.

»To je bila najboljša odločitev, ki sem jo lahko sprejela! Koščki so majhni, brez vonja in pretiranega okusa. Mešala sem jih z riževim napitkom, dodala sem banano za sladek okus in jagodičevje, da je prekrilo barvo. Občutek pa … Neopisljiv! Popolno zen stanje, mirnost, spokoj, občutek, kot da lebdim nad tlemi. Oksitocin me je preplavljal po vsem telesu, vse skupaj bi lahko opisala kot reko ljubezni, ki je stekla skozi mene,« pa je v svojem blogu na spletni strani zapisala Urška Repnik, ki je pojedla četrtino posteljice, najprej svežo, nato zamrznjeno, tri četrtine pa je je predala homeopatinji, da je iz nje naredila kapsule.

Špela Peternel, doula in homeopatinja, pravi, da lahko zainteresiranim porodnicam le svetuje, kako naj v tujini naročijo kapsule iz posteljice, saj pri nas zakonodaja ne dovoljuje izdelovanja takih preparatov. Sama verjame v njeno zdravilno moč, saj jo »pojedo vse živali, le ljudje ne«, in je prepričana, da bi morale ženske imeti pravico, da svojo posteljico odnesejo domov. »Če je mama zdrava in če je posteljica primerno shranjena v hladilniku, z njo ne more biti nič narobe.« Mame napoti v Nemčijo ali Veliko Britanijo, kjer imajo s tem že bogate izkušnje. Porodnica mora tako sama odščipniti košček posteljice, ga namočiti v alkohol in zapakiranega v primerno embalažo poslati v tujino, kjer iz njega izdelajo homeopatske granule ali tinkturo.


Veliko dokazov je, da uživanje posteljice pomeni precejšnje tveganje okužb, z virusom HIV, hepatitisom C in B. Foto: Wikimedia

Smuti in kukiji

Iz posteljice pa je mogoče izdelati še marsikaj drugega – denimo majhen boben iz membrane. Ker povečanemu povpraševanju običajno sledijo dobička željni ponudniki, tudi na tem področju ni nič drugače. Britansko podjetje Lancaster Placenta, denimo, poleg raznih svetovanj ter izdelave kapsul in balzama iz placente ponuja sveže smutije in kukije, ki jih po zasoljenih cenah dostavijo na dom.

Tudi konkurenčna organizacija doul iz Lancastra poleg dragega spremljanja matere med porodom in po njem ponuja še strokovno izdelavo kapsul in tinkture, ki je »uporabna še dolgo potem, ko kapsule poidejo«, tudi kot nadomestek hormonov pri menopavzi ali proti menstrualnim težavam. Za kapsule je treba odšteti 300 ameriških dolarjev, za tinkturo 50, po želji pa za enak znesek naredijo tudi spominski odtis iz posteljice. Med blagodejne učinke prištevajo dvig energije, pospeševanje laktacije pri dojenju, hormonsko ravnovesje, zmanjšanje poporodne depresije in tesnobe, povečan vnos železa proti slabokrvnosti in blaženje bolečin, snovi v placenti pa naj bi še pomagale ohranjati mladostnost, vplivale na hitrejšo povrnitev maternice v prejšnje stanje in podobno.

Skratka, vsestranski pripravek, ki pa v resnici razen morebitnega placeba nima posebnih zdravilnih lastnosti, saj pri običajni prehrani ženska dobi vse, kar potrebuje, nasprotno meni Tanja Premru Sršen s kliničnega oddelka za perinatologijo v ljubljanski porodnišnici.

»Nikakršnih medicinskih dokazov ni, da placentofagija omogoča popolnejše občutenje poporodnega zadovoljstva, da preprečujejo depresijo, izboljšujejo energetsko stanje, izboljšuje laktacijo in hitreje krči maternico. Nosečnost sicer izčrpa organizem matere, zaradi večje porabe železa in B vitaminov, vendar vseh teh snovi s placento ni mogoče toliko nadomestiti, da bi imela terapevtski učinek,« razlaga zdravnica.

Poskusov raziskav, pravi ginekologinja, ki bi potrdile, da uživanje posteljice v resnici deluje blagodejno, je malo in blagodejnosti učinka uživanja posteljice niso dokazale. Večine snovi, ki naj bi delovale blagodejno na zdravje matere, je v njej premalo ali pa se presnovijo pri prehodu skozi jetra. Je pa veliko dokazov, opozarja, o precejšnjem tveganju okužb, z virusom HIV, hepatitisom C in B, z njo se prenašajo paraziti, denimo toksoplazma, mogoče so bakterijske okužbe.

Predelava je največkrat takšna, da ne uniči vseh teh povzročiteljev bolezni, opozarja zdravnica, zlasti če posteljico sušijo ali zaužijejo surovo oziroma zamrznjeno, kar se pogosto dogaja. Dokazano vsebuje tudi precej toksičnih snovi oziroma težkih kovin, kot so svinec, kadmij, živo srebro, ki se včasih nahajajo v ribah. V posteljici se namreč nabira vse tisto, kar iz materinega telesa ne sme prispeti do ploda.


Ginekologinja Tanja Premru Sršen. Foto: Jure Eržen/Delo

Avgusta letos so v ZDA komaj rešili novorojenčka, ki se je okužil s smrtno nevarnim streptokokom B v placentinih kapsulah, ki jih je jemala njegova mama. Dojenčka so po 11 dneh zdravljenja na koncu le odpustili iz bolnišnice, združenje ameriških porodničarjev pa je v svoji izjavi poudarilo tveganje pri uživanju posteljice in nujnost ukrepov, da se matere odvrne od tega početja.

V ljubljanski porodnišnici, pravi ginekologinja, porodnic, ki bi zahtevale svojo posteljico, ni zelo veliko, tiste, ki so, pa so nadvse glasne in odločne, kar jim povzroča precejšne preglavice. Tudi zaradi nejasne zakonodaje, ki z ničimer ne prepoveduje izročanja posteljic in ne predvideva kazni za takšne primere. »Če bi se posteljica uporabljala v namene zdravljenja, kakor to želijo ženske, ki tako prakticirajo uživanje človeškega tkiva, bi porodnišnice in predelovalci posteljic morali ravnati v skladu z zakonom o kakovosti in varnosti človeških tkiv in celic, namenjenih za zdravljenje.«

Ustrezno ohlajena

Ena od žensk, ki uživajo placento, je na spletu takole popisala svoje poporodne izkušnje: »Babica, ki me je spremljala pri porodu doma, je odvzela košček čisto sveže posteljice moje hčerke in ga v alkoholu odnesla k homeopatinji. V kratkem sem dobila granule v štirih različnih potencah in matično tinkturo, iz katere se lahko kadarkoli v prihodnosti pripravijo nove granule.«

Na spletnih straneh, namenjenim mladim mamicam in porodnicam, kar nekaj ponudnikov zagotavlja takšne storitve, od same izdelave »zdravilnih« kapsul do informacij o raznoterih možnostih zaužitja placente. To je namreč mogoče popiti v obliki sadnega ali zelenjavnega napitka, jo pojesti kuhano ali pečeno »kot kakšno mesno jed«, ki ima menda blag okus po govedini ali divjačini, pred tem pa za spomin narediti še umetniški odtis posteljice na platno.

Posteljica, ki običajno tehta pol kilograma, največkrat zadostuje za izdelavo od 120 do 150 kapsul, nam je zaupala ena izmed poučenih slovenskih doul, ki pa je želela ostati anonimna, saj se je pred kratkim, tudi zaradi ameriškega primera okužbe dojenčka, okrog placentofagije tudi pri nas začel dvigati prah. Sogovornica ugotavlja, da se je v zadnjih nekaj letih v Sloveniji povpraševanje porodnic po uživanju placente skokovito povečalo.

Samo ona je v prvi polovici letošnjega leta s pripravki iz posteljice založila kakšnih 30 porodnic, dvakrat več kot lani v celem letu, s tem pa se menda pri nas ukvarjajo vsaj tri doule. Po vesteh o smrtno ogroženem dojenčku v ZDA, katerega mati je uživala kapsule, napolnjene z okuženo posteljico, pa je povpraševanje malce usahnilo. Poleg tega je to področje zakonsko nejasno urejeno, ugotavlja porodna spremljevalka. Med drugim ni nikjer jasno zapisano, ali kot doula sme »rokovati s tujimi organi. Pri kapsulah gre namreč za pripravo svežega organa, ki mora biti tudi ustrezno shranjen in ohlajen.«

Kakor še ugotavlja, je pri nas najbolj priljubljen način uživanja posteljice v obliki smutija, skupaj s sadjem, nekatere matere jo razkosajo in zamrznejo za poznejšo uporabo, največkrat pa se za daljše jemanje odločijo kar za kapsule.

»Zaužijejo jih lahko samo ženske, izdelam jih pa tako, kot želijo, bodisi da placento najprej prekuham v sopari, s čimer naj bi se uničili tudi streptokoki, ali pa jo le posušim in zmeljem. Pogoj je, da mora biti mama zdrava, kar pokažejo tudi krvni testi, ki jih je opravila v porodnišnici. V primeru kakšnih okužb v maternici placenta zagotovo ni primerna za uporabo,« razlaga strokovnjakinja, ki za pripravo kapsul računa 120 evrov.


Kapsule, izdelane iz placente. Foto: Dokumentacija Dela

Sama je kljub dvema porodoma še ni pokusila, saj je takrat o tem vedela premalo. Znanje o predelovanju posteljice je potem pridobila pri britanski organizaciji International Placenta Encapsulation Network, opravila pa je tudi izobraževanje o varni pripravi hrane (HACCAP). »Pomembno je, da je postopek varen za mamo, otroka in človeka, ki to pripravlja. Gre za človeško tkivo, in če bi mama imela kakšno okužbo, bi se lahko okužila tudi sama,« meni doula.

O tem, da je priprava »zdravilnih« pripravkov iz posteljice tvegano dejanje, govori tudi nekaj odstavkov kazenskega zakonika (KZ). Ta sicer ne prepoveduje eksplicitno kanibalizma, v 193. členu pa obravnava proizvodnjo in promet škodljivih sredstev za zdravljenje, kar se kaznuje z zaporom do treh let. »Enako se kaznuje, kdor pridobiva, predeluje ali razpečava okuženo kri ali drugo tkivo ali iz tega izdelano snov za zdravljenje,« je še zapisano v KZ. V primeru hude telesne poškodbe ali okvare zdravja, ki bi tako nastala iz malomarnosti, čaka storilca tudi do osem let zapora, v primeru smrti do 12 let.

Pravica mam do placente

Kljub temu doule ostajajo neomajne: porodnišnice naj dajo posteljice materam, ki si to želijo, preostale pa naj po predpisih uničijo. Tudi nekateri porodničarji so javno izrazili svoje prepričanje, da je treba porodnicam omogočiti dostop do njihovih posteljic in to področje primerno regulirati, da bo njihovo početje čim bolj varno – ne glede na to, kako nenavadno ali nesprejemljivo je to v našem civilizacijsko-kulturnem okolju.

O tem, da je v porodnišnicah, kjer se vse pogosteje srečujejo z odločnim povpraševanjem staršev po placenti, glede tega precejšnja zmeda, pričajo tudi izkušnje ene od doul, s katerimi smo govorili. Ponekod zamižijo na eno oko, pravi, »tudi tam, kjer javno trdijo, da je izdajanje placent nesprejemljivo«, drugod jih nikakor nočejo izročiti, marsikdaj pa je to odvisno od dobre volje porodničarjev.

Po pričevanju doul starši ponekod brez težav dosežejo dogovor o lastništvu placente, zgodi pa se tudi, da posteljica iz porodne sobe izgine. Willma staršem, ki se jim uspe dogovoriti, svetuje, naj imajo s sabo malo boljšo hladilno torbo, nato pa placento doma takoj shranijo na hladno, tako kot vsako drugo meso.

Ginekologinja Tanja Premru Sršen vidi v tem kanibalizem, kar potrjujejo tudi tuje raziskave. Ameriški zoolog Bill Schutt, avtor nedavno objavljene knjige o zgodovini kanibalizma, je namreč v enem od intervjujev dejal, da je placentofagija najnovejša oblika ljudožerstva, s katero se je srečal. Izumili so jo menda pripadniki hipijevskega gibanja in zagovorniki raznih oblik alternativne medicine v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Med svojim raziskovanjem za knjigo se je pogovarjal z ženskami, ki so zaužile placento, in v košček ugriznil tudi sam. Kakor pravi, so bile nekatere prepričane, da je prav placebo učinek pri tem obredu najpomembnejši.

Ena od slovenskih doul se nasmeje ob vprašanju, ali ni pri vsej zadevi s placentami vendarle zaznati tudi kanibalizma. »Čeprav gre res za organ, jaz temu ne bi rekla kanibalizem. Znano je, da so tudi druge kulture to delale,« pravi poznavalka, ki kanibalizem povezuje z mučenjem in ubijanjem, »tu pa gre za okrevanje po porodu«. Kanibalizem v zdravstvene namene sicer tudi v preteklih stoletjih v Evropi ni bil neznanka, saj so delov iz človeškega organizma pridobivali zdravila za glavobol in protin. Verjeli so, da človeška maščoba pomaga zdraviti rane, artritis in revmatizem, kri pa naj bi blažila epilepsijo in razne krče. Evropejci so v prepričanju, da je zdravo, jedli meso nedavno umrlih, ki so ga prej posušili ali dimili s soljo in zelišči, kažejo nekateri zgodovinski viri.

Danes si takšne metode zdravljenja težko predstavljamo. Tudi predelavo človeških posteljic v kozmetične izdelke, s čimer so menda porodnišnice včasih kar dobro služile, so zaradi tveganja prenosa okužbe po izbruhu virusa HIV prepovedali. Dokaj nenavadno pa je, da je posteljica edino meso, ki ga smejo po prepričanju zagovornikov placentofagije jesti celo vegetarijanci in vegani. Kakor so zapisali na nosečniški spletni strani oaza-za-zenske.si, se namreč »pridobi iz rojstva in ne zahteva žrtve živali«.