Država gluha za slepe otroke

Neupravičeno varčevanje: slepi in slabovidni otroci so bili dolga leta prikrajšani za 200 evrov na mesec.

ned, 13.03.2016, 08:00

Slepota in slabovidnost

Po definiciji mednarodne zdravniške organizacije so slepi in slabovidni razdeljeni v pet skupin. V prvih dveh, v katere so uvrščeni ljudje z od 70- do 95-odstotno izgubo vida, so slabovidni. Če je vid poslabšan za več kot 95 odstotkov, gre za praktično slepoto in na to so v glavnem vezane pravice in ugodnosti. Popolnoma slepi so tisti, ki ne zaznajo niti svetlobe.

Devetnajst staršev slepih in slabovidnih otrok toži državo za denar, ki ga niso dobivali več kot 12 let. Ministrstvo, ki ima na skrbi tudi socialne zadeve, je leta 2003 namreč spremembe invalidske zakonodaje tolmačilo tako, da so se morale družine s slepimi otroki odločiti, katerega od dveh dodatkov bodo dobivale. Vse do lanskega poletja so se zadeve zapletale, na koncu pa se je ugotovilo, da lahko prejemajo oba.

Slepi in zelo slabovidni otroci zdaj dobivajo dva denarna dodatka, vezana na to obliko invalidnosti. Prvi je dodatek za pomoč in postrežbo, ki ga izplačuje zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ta po besedah Braneta Buta, nekdanjega predsednika zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije, znaša približno 292 evrov na mesec. Prejemajo ga otroci in z izplačevanjem ni težav.

Upravičeni, niso upravičeni ...

Drugi dodatek, ki ga dobivajo slepi in slabovidni otroci in mladoletniki, pa je dodatek za nego. Tega dobivajo njihovi starši ali skrbniki, izplačujejo ga centri za socialno delo; v Sloveniji jih je 62. V nasprotju z otroškim dodatkom dodatek za nego ni povezan s socialnimi razmerami, v katerih živi otrok, se pravi s tem, kako premožni so njegovi starši. Gre za dodatek, do katerega ima slepi otrok pravico, ker ima posebne potrebe, in ne za reševanje socialne ogroženosti – znaša približno 200 evrov na mesec. Težave z njim so se začele leta 2003, nastale pa so zaradi sprememb v invalidski zakonodaji.

Ministrstvo, ki je odgovorno tudi za socialne zadeve, zdaj je to ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ), je pred skoraj trinajstimi leti spremembe tolmačilo tako, da slepim otrokom in njihovim staršem pripada samo eden od teh dodatkov, zato se morajo prejemniki odločiti, kateri. Najbrž so se vsi odločili za višjega, torej za dodatek za pomoč in postrežbo. Dodatka za nego potem starši slepih otrok niso več dobivali. A se stvar s tem ni končala.

Nekatere družine s slepimi otroki so namreč še naprej prejemale oba, poleg dodatka za pomoč in postrežbo še tistega za nego. Po besedah Buta je več let vladala popolna zmeš­njava. Šele marca 2012 je višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani v primeru tožbe enega od staršev odločilo, da se dodatka ne izključujeta, saj se nanašata na različne stroške; dodatek za nego krije povečane stroške staršev zaradi slepote otroka, dodatek za pomoč in postrežbo pa je osebna pravica osebe, v tem primeru otroka, ki potrebuje pomoč in postrežbo.

A pravne akrobacije so se nadaljevale. MDDSZ ni sledilo odločitvi sodišča. Vse do začetka lanskega februar­ja, ko je direktorat za družino na MDDSZ dvema centroma za social­no delo poslal dopis, da se dodatka ne izključujeta. Za dopis je izvedel But, tudi sam zelo slaboviden ter nekdanji predsednik zveze društev slepih in slabovidnih, ki je pred upokojitvijo delal na centru za social­no delo. Torej je zelo dober poznavalec področja. Njegovo razmišljanje je bilo takšno: če imajo pravico do obeh dodatkov v družinah s slepimi otroki na dveh območ­jih v Sloveniji, to seveda pomeni, da imajo to pravico vsi. In da so jo imeli že dolga leta, vse od leta 2003. Starše slepih otrok je zato pozval, naj na centrih za socialno delo čim prej zahtevajo svoje pravice, se pravi izplačilo obeh dodatkov.

Nekaj staršev je vložilo pisne zahteve, nekateri pa so se na centrih samo pozanimali, ali jim po novem pripadata dva dodatka. Koliko je bilo tistih, ki pisne zahteve niso vložili, But ne ve. Ve pa, da so jih vsaj nekaj odpravili kar po telefonu, češ da obeh ne bodo prejemali. Dobil je tudi informacije, da imajo zaposleni na centrih za socialno delo navodilo, naj dajo ljudem čim manj informacij o njihovih pravicah.

Čez štiri mesece je prišlo novo obvestilo MDDSZ vsem centrom za socialno delo, v katerem so spet ugotovili, da so družine s slepimi otroki upravičene le do enega od dodatkov. Med njima izberejo same. Pod prvo obvestilo, dvema centroma za social­no delo, da se dodatka ne izključujeta, se je podpisala vršilka dolžnosti direktorice direktorata za družino Ružica Boškić, pod drugega, da se spet izključujeta, v njenem imenu pomočnik Andrej Del Fabro.

Niti deset dni pa ni minilo od drugega obvestila, da se torej dodatka izključujeta, ko so centri za socialno delo dobili novo obvestilo. Tokrat ga je podpisal državni sekretar, torej drugi človek MDDSZ, Peter Pogačar. V njem so ugotovili, da je tolmačenje, da morajo slepi otroci izbrati enega od obeh dodatkov, napačno, saj lahko dobivajo oba.

Tako država varuje posebno ranljive

O tem, kako so se dogajale tako vratolomne pravniške spremembe, smo povprašali prav Pogačarja. Ker je bil v tujini, pri reševanju težav z dodatki za slepe otroke pa tudi ni operativno sodeloval, nam je po telefonu svetoval, naj se obrnemo na Del Fabra; ta je zdaj vršilec dolžnosti generalnega direktorja direktorata za družino MDDSZ.

Na ministrstvu so nam pojasnili, da je sodba višjega delovnega in social­nega sodišča iz leta 2012 odločitev v individualnem sodnem sporu in velja za tistega, ki je sodno varstvo zahteval. Da je šlo torej za odločitev sodišča v konkretnem primeru. »Zaradi varovanja koristi še posebno ranljivih skupin smo se, čeprav nam tega ni naložilo sodišče, po ponovni preučitvi vseh okoliščin odločili, da so vsi slepi otroci upravičeni do dodatka za pomoč in postrežbo ter dodatka za nego otroka,« so nam odgovorili na MDDSZ. Zakaj so od sodbe do njihove dokončne ugotovitve in začetka izplačevanja obeh dodatkov najbolj ranljivim minila še več kot tri leta, niso pojasnili.

Denar za nazaj

Po besedah Nuše Maček, odvetnice devetnajstih otrok oziroma njihovih staršev, ki tožijo državo in centre za socialno delo za denar, ki bi ga morali dobivati od leta 2003, je vsaj od sodbe višjega delovnega in socialnega sodišča leta 2012 jasno, da se država izmika plačevanju tega, kar bi po zakonih morala. Na začetku so starši in odvetnica menili, da bo MDDSZ dolgoletno krivico otrokom popravilo brez vlaganja tožb. »To se žal ni zgodilo,« nam je povedala Nuša Maček, »zato smo jih lani jeseni morali vložiti.«

Starši so morali plačati sodne takse, odvetnica pa jih zastopa brezplačno. Upala je, da bodo lahko vprašanje neizplačanih dodatkov za nazaj rešili z mediacijo, torej pred sojenji, vendar je MDDSZ ni pripravljeno sprejeti. Pred glavnimi obravnavami bodo na sodišču še poravnalni naroki – ti so obvezni in se jim ministrstvo ne bo moglo izogniti – in to bodo zadnje možnosti, da bi dogovor sklenili pred začetkom sojenj. Odvetnica Mačkova pravi, da se bodo prva sojenja – če ne se bodo dogovorili na poravnalnih narokih – začela čez približno tri mesece.

Eden od otrok oziroma njihovih staršev, ki so spomladi 2003 ostali brez dodatka za nego, je Filip Jagodič oziroma njegova mati Andreja Pader. Filip se je pred 18 leti rodil veliko prezgodaj, zato ima več zdrav­stvenih težav. Poleg slepote je zaradi cerebralne paralize v invalidskem vozičku, ima tudi eno od oblik avtizma. Ker je njegova mama nekaj časa domnevno neupravičeno dobivala dodatek za nego, ga je morala leta 2003 za štiri mesece celo vrniti.

Od maja 2003 do lanskega julija je Andreja Pader prejela 29.200 evrov – brez obresti – manj, kakor če bi ji vsa leta izplačevali dodatek za Filipovo nego. Povedala nam je, da po njenem pri tem ne gre za nikakršno napako, ampak za popolno ignoranco države. »Brez 200 evrov na mesec sem morala preživeti več kot deset let, čeprav sem samohranilka, Filipa sem vsak dan iz Laškega vozila v šolo v Ljubljano in imela sem še kup drugih stroškov. Vendar ne gre za to. Odnehala ne bom, ker so denar vzeli Filipu,« je odločna Paderjeva.

Če bi sodili po tem, kako se je država dolga leta otepala plačevanja 200 evrov mesečno slepim otrokom, bi lahko sklepali, da gre za velikansko množico. Resnica je prav nasprotna. Po Butovih podatkih se namreč v Sloveniji povprečno rodi en slep otrok na leto. V otroštvu potem oslepi še kakšen, vendar zelo redko. Na leto pa v Sloveniji oslepi približno 150 ljudi, večinoma odraslih. Predvsem zaradi nesreč in bolezni, kot je sladkorna bolezen.

Prijavi sovražni govor