Edina prava vzgoja je vzgoja z ljubeznijo

Vzgojni pristopi, ki vključujejo kričanje in ignoriranje, aktivirajo otrokove sisteme za bes in strah.

sre, 06.12.2017, 09:00

»Sem mamica enoletnega sina, ki ga imam neizmerno rada. Res je, da sem pogosto močno utrujena, a je tudi zelo lepo. Vsak trenutek, preživet s sinom, je neprecenljiv. Vsak dan pa se zgodi več situacij, ko seveda sin tečnari in joka. Sama ravnam tako, da ga vedno potolažim. Pogosto greva na sprehod z vozičkom v upanju, da bo zaspal na svežem zraku. Ko začne jokati, ga vzamem v naročje in tolažim. Večkrat se dobim tudi s prijateljico, ki ima dva otroka, stara eno in tri leta. Kadar sina tako tolažim tudi v drugih situacijah, npr. če pade ali se razburi, ker nečesa še ne zmore, mi očita, da ga razvajam, da bo pomehkužen. Pove mi, da svoja otroka pusti, naj se kar dereta, da mora otrok zgodaj spoznati, da je življenje kruto, in da se mora utrditi. Nekje v meni se vse upira temu, da ta teorija drži. Zanima me, ali res škodim svojemu otroku in ga razvajam, ko ga ne pustim jokati.«

Naj vam za začetek čestitam, ker ste tako ljubeča mama, ki zmore prepoznati čustvene potrebe svojega otroka. To je temelj za njegov zdrav razvoj. Imate torej popolnoma prav, ko dvomite o prijateljičinem pristopu, saj je popolnoma zgrešen in celo škodljiv za otrokov razvoj. Nevroznanost to dokazuje že več desetletij. Naj pojasnim z izsledki raziskav in študij vodilnega nevroznanstvenika Jaaka Panskeppa, ki že 35 let preučuje alarmne sisteme in sisteme za zagotavljanje dobrega počutja v limbičnem sistemu v možganih. Dokazana dejstva torej so: če vzgajamo majhnega otroka z ignoriranjem njegove čustvene stiske ali celo jeze, mu delamo veliko škodo. Ti otroci žal ne razvijejo ustreznih veščin za uravnavanje čust­venih impulzov.

Naši možgani so namreč sestav­ljeni iz jedra (plazilski možgani), nižjih sesalskih možganov in višjih (človeških) možganov. Vsi trije deli so povezani med seboj. Včasih delujejo usklajeno. Ko se aktivirajo določene kemične snovi, te ugodno vplivajo na čustva in izvabljajo, kar je v nas najboljše. Včasih pa določeni deli možganov ali določene kemične snovi prevladujejo nad drugimi. Zato se lahko vedemo tako, da prizadenemo druge. Starši s svojim odzivanjem na otroka torej vplivamo na aktiviranje ključnih funkcij in sistemov v njegovih možganih in na to, kako bodo ti trije deli možganov komunicirali med seboj.

Globoko v sesalskih možganih je namreč limbični del, ki poraja človeške strasti – tako ljubezen kot sovraštvo. Tam so sistemi, ki sprožajo silovita občutja strahu, sovraštva ali besa, pa tudi sistemi, ki sprožajo največjo toplino, sočutje in velikodušnost. Tisti sistem, ki ga bomo aktivirali starši, bo okrepljen in bo postal del otrokove osebnosti. Vzgojni pristopi, ki vključujejo kričanje, ignoriranje, kritiziranje, telesno in verbalno nasilje, redno aktivirajo otrokove sisteme za bes, strah, paniko in žalost. Izločati se začnejo hormoni, zaradi katerih se otrok vede kot prestrašena ali jezna žival. Včasih pa se celo povleče vase in pogrezne v depresijo. Nasprotno vzgojni slogi, ki vključujejo odzive staršev, kot so tolažba, razumevanje, sprejemanje, poslušanje, sočutje, veliko dotikov, veliko pozitivnih povratnih informacij (pohval), aktivirajo otrokove sisteme za ljubezen in sočutje. Te sisteme torej aktiviramo starši.

Kadarkoli se v otrokovih nižjih možganih sproži katerikoli alarmni sistem za bes, strah ali ločitveno stisko, zapade otrok v stanje čustvene bolečine in močnega telesnega vzburjenja. Takrat potrebuje odraslega, da ga pomiri. In to počnete tudi vi. Potem prevladajo sistemi za pomirjanje in dobro počutje. Izloči se namreč kemična snov, imenovana opioid. Če z vzgojo redno aktiviramo to kemično snov v otrokovih možganih, ki skrbi za dobro počut­je, bo postajala del njegove osebnosti. Otrok bo zmožen razvijati občutljivost in skrb za druge, prijaznost in nežnost. Zato nevroznanstveniki pravijo, »da postanejo čustvena stanja osebnostne lastnosti« in je celoten pogled na svet odvisen od tega, kateri kemični sistemi prevladujejo v možganih. Če prevladujejo sistemi za pomirjanje in dobro počutje, zmanjšujemo tesnobo in agresijo. S tem krepimo otrokovo odpornost.

Vzgoja torej vpliva na otrokove možgane. Višji možgani ali čelna režnja pa so odgovorni za sposobnost za učenje, pozornost in zbranost, sposobnost za načrtovanje in reševanje problemov, sposobnost za uravnavanje stresa in sposobnost za obvladovanje impulzov. Ta del krepimo z zavestno vzgojo. Naloga starša torej je, da pomagamo otroku uravnavati njegovo čustveno razburjenost. Le če se bomo z občutkom odzivali na njegove čustvene potrebe, bo v svojih možganih lahko vzpostavil učinkovite sisteme za uravnavanje stresa. Zato tudi ni primerno, da ga ignoriramo, kadar joka. Lahko se sicer zgodi, da bo prenehal, a gre le za izraz obupa. To nikoli ne pomeni, da se je otrok zares pomiril, saj v resnici takšna mirnost in tišina sprožata še več stresnih hormonov.

Kadar vzgajamo tako, da upoštevamo otrokove čustvene potrebe, pa bodo v njegovih možganih nastale življenjsko pomembne povezave, ki mu bodo omogočale, da se bo pozneje v življenju laže spopadal s stresom, imel dobre odnose, dobro obvladal jezo in bil sočuten. In kaj se lahko zgodi, če ni tako? Zasvojenost z drogami, zloraba alkohola, samopoškodovanje, motnje hranjenja so obupani poskusi mladostnikov in odraslih, da bi spremenili te kemične procese v možganih. Zato je prava edino vzgoja z ljubeznijo, sočutjem, zdravimi mejami in zdravimi odzivi staršev.

Prijavi sovražni govor